V vsaki organizaciji imamo sodelavce, za katere se zdi, da zanje pravila preprosto ne veljajo. Ne upoštevajo varnostnih tveganj, ignorirajo pravila, sabotirajo, skratka delajo po svoje, ker se počutijo nedotakljive, nepogrešljive ali kako drugače izjemne. A toleriranje takšnega vedenja prinese resne posledice: padec zaupanja v timu, nenehne frustracije, jezo med sodelavci, povečano tveganje za napake, nesreče in druge nepotrebne zaplete, organizacijsko kulturo cinizma in nezaupanja. Ko enkrat dovolimo izjeme, pravila nehajo veljati in sistem začne rušiti od znotraj. Se sliši znano?
Piše: Dr. Damjana Pondelek, svetovalka vodstvom in kolektivom v zahtevnih situacijah.
“Za nas pravila ne veljajo”
So tudi v vaši organizaciji posamezniki, ki se požvižgajo na varnostne protokole, kajti njim »se še nikoli ni nič zgodilo«. Ubirajo bližnjice in stranpoti, delajo po domače, ne držijo se dogovorov, ignorirajo roke in potrebe sodelavcev, ker »imajo pomembnejše delo«. Kršijo interna pravila, ker imajo občutek, da zanje ne veljajo. In pogosto jim njihovo početje lepo uspeva, ker jim vodstvo večkrat gleda skozi prste: »On je pač takšen«, »sicer je pa dober človek« ali »preveč notranjih informacij ima, ne smemo se mu zameriti«. A ko v organizaciji enkrat dovolimo izjeme, pravila nimajo nobenega smisla in učinka več. Zaupanje v timu se skrha, pošteni in odgovorni sodelavci se sprašujejo, kdo je tukaj izgubil kompas, tveganja pa naraščajo: od varnostnih incidentov, do hudih ekscesov, ki se ne bi smeli nikoli zgoditi. Poglejmo, zakaj je dopuščanje krišitev posameznikom strupeno za organizacijo, za celoten kolektiv in kako naj vodstvo v primerih kršitev odločno, dosledno in pravično ravna.
Mimogrede: V vročici poletnih dni sta se drzna plezalca na višini cca. 443 metrov povzpela na vrh antene Empire State Buildinga v New Yorku, se postavila čisto na rob, se zaročila in razvila transparent, na katerem bi lahko pisalo tudi: “Za naju pravila ne veljajo.” Akcija je ogrozila življenja reševalcev (ki so morali najprej izklopiti anteno zaradi sevanja) in povzročila veliko varnostno operacijo. Golobčka sta bila aretirana in obtožena več kaznivih dejanj, med drugim posedovanja vlomilskega orodja, vloma, ogrožanja varnosti, poškodovanja premoženja…
S pomočjo odvetnika zdaj razlagata, da je šlo za romantično umetniško dejanje, sporočilo ljubezni, skratka zakoni in varnostna pravila veljajo, vendar za druge.
Komu mar pravila
Ljudi, ki kršijo vsa pravila, ne najdemo le na vrhu Empire State Buildinga, imamo jih tudi v naših organizacijah. Vodstva to pogosto tolerirajo, ker so posamezni sodelavci tako kul, posebni, nenadomestljivi, ali pa se jih vsi skupaj bojimo. A to je zelo narobe.
Če imajo posamezniki iz kakršnega koli razloga že privilegij, da lahko kršijo pravila, se pri ostalih sodelavcih pojavi občutek, da se dogaja krivica. In res se. Posledice so neizbežne. Najboljši in najbolj lojalni sodelavci začnejo razmišljati: »Če lahko on, lahko tudi jaz«. In tako se počasi, a zanesljivo, sesuje celotna organizacijska kultura varnosti in odgovornosti. Rastejo pa tudi tveganja in z njimi varnostni incidenti, saj se na ta način prej ali slej zgodi nekaj hudega.
Kršitve in kršitelje sankcioniramo
Vodstvo mora v primeru neupoštevanja varnostnih protokolov in drugih ključnih pravil ravnati odločno, pravično in brez izjem. To pomeni, da takoj in jasno obravnava in sankcionira kršitev in kršitelja, ne glede na to, kako uspešen, priljubljen in tudi sicer čudovit je posameznik. Pogost izgovor za neukrepanje so tudi prijateljske vezi, kar je sploh neprofesionalno. Hkrati mora vodstvo samo dosledno spoštovati pravila. Če vodja spoštuje pravila in hitro reagira na kršitve, pošlje močan signal: pri nas so pravila osnova zaupanja in uspeha, ne nebodijihtreba. Samo tako lahko gradimo organizacijsko kulturo, v kateri ni nihče nad pravili in v kateri se vsi počutijo varne, cenjene in enakopravne.
Odgovornost, naša varnostna mreža
Poskrbeti moramo, da sodelavci razumejo, da organizacijska pravila niso namenjena temu, da bi z njimi zafrkavali posameznike. So edina varnostna mreža, ki jo v organizacijah imamo. Sodeavce pravila varujejo pred napakami, poškodbami, kaosom in hudimi posledicami. Če v organizaciji dovolimo, da si posamezniki pravila ukrivljajo po svoje, ne ustvarjamo »svobode«. Dopuščamo kaos, v katerem trpijo najbolj pošteni in odgovorni sodelavci. Zato je ena najpomembnejših nalog vsakega vodje dosledno in pravično uveljavljanje pravil, tudi, ko to ni prijetno. Kajti če pravila ne veljajo za vse, na koncu ne veljajo za nikogar. In takrat se celoten sistem začne rušiti, tako v nebotičniku kot v naših organizacijah.
Zato poskrbimo, da so pravila smiselna, da jih sodelavci razumejo in da veljajo za vsakogar, brez izjem. Toleranca do kršiteljev ni prijaznost, temveč nepravičnost do celotnega tima in brezbrižnost do organizacije in njenih deležnikov.
Tudi o tem se pogovarjamo z vodstvi in kolektivi na izobraževanjih v okviru programa Odgovornost, naša varnostna mreža. Dragoceno je, če slišite te vsebine, preden se zaplete. Za več odgovornosti, sodelovanja in kakšno hudo zgodbo manj.
Preberite tudi:
Sodelavci, ki prestopajo meje in vodstva, ki so ob tem nemočna