Življenje z javno funkcijo

Razmislek je nastal ob novinarskih vprašanjih Črta Kakerja in je v krajši različici objavljen na spletnem portalu Siol.net, TSmedia.

Za odločevalca je pomembno, da ima okrog sebe izkušene svetovalce.
Damjana Pondelek: “Odločevalec potrebuje izkušnje vodenja, odločanja in nujno tudi politične izkušnje. Kljub temu ne zmore sam obvladovati kompleksnosti področja ključne odločevalske funkcije, zato je pomembno, da ima okrog sebe izkušene svetovalce, najboljše mogoče strokovnjake, ki mu v ključnih trenutkih ustrezno svetujejo.”

Posamezniki, četudi uspešni strokovnjaki na svojem področju, se podajajo v življenje z javno funkcijo premalo pripravljeni; pri ključnih odločevalskih funkcijah je to še posebej problematično. Pravila igre, ki veljajo na vodilnih mestih javnih uslužbencev, odločevalcev, so povsem drugačna kot v stroki, gospodarstvu, znanosti, politiki in na vseh drugih področjih človekovega delovanja in ustvarjanja. Od človeka terjajo, da čez noč postane suveren odločevalec, strateg, voditelj, pretkan politik, odličen pogajalec, mediator, krizni komunikator, človek, ki razume vsa ključna področja delovanja družbe. Preveč za enega človeka, ne glede na upe in pričakovanja družbe.

Za dobrega odločevalca, ki bo lahko suvereno deloval v dobro družbe, je ključno dvoje:

  1. Za odločevalca se mora človek kot vodja kaliti vsaj desetletje. Pri tem ni tako pomembno, ali v gospodarstvu, v javnem sektorju, v znanosti, v nevladnih organizacijah, kot podjetnik ali kako drugače. Principi vodenja, odločanja in upravljanja s pričakovanji so podobni in se jih je mogoče naučiti. Vendar ne čez noč. Enako velja za politične izkušnje, ki so prav tako nujno potrebne. Da dobimo dobrega župana, poslanca, ministra, predsednika vlade, mora na nižjih nivojih politično zoreti najmanj pet let, še raje desetletje pred prevzemom ključne odločevalske funkcije. Skupaj z desetletjem vodstvenih izkušenj. Podobno velja za direktorje javnih zavodov. Tudi oni nujno potrebujejo vodstvene izkušnje pred prevzemom funkcije, sicer se krizne situacije kar vrstijo. Področja, ki jih morajo obvladovati direktorji javnih zavodov, so tako obširna, krizne situacije pa tako zahtevne, da se lahko dober direktor bolnišnice, doma starostnikov, centra za socialno delo, vrtca, šole, muzeja… pogosto naredi šele v drugem mandatu. Mnogi te priložnosti ne dobijo. Zagotovo lahko potegnemo vzporednico tudi z župani, poslanci, ministri, predsedniki vlad, ki se v prvem mandatu prevečkrat spotaknejo ob predvidljivih, a njim neznanih preprekah, ki so hkrati razlog, da do drugega mandata pridejo še bistveno težje. Če voditelj in odločevalec ni kos vodenju ter odločanju in nima pravih ljudi okrog sebe, se krizne situacije kar vrstijo, poglabljajo in vzbujajo nezaupanje in strah v ljudeh. V družbi se začne razraščati pesimizem, občutek nemoči, malodušja, ogroženosti, prepričanje, da gre od slabšega na slabše in da je vse zanič, ne glede na dejansko stanje. Vzdušje nezaupanja je nevarno za politično kariero vsakega voditelja, še bolj pa za družbo, ljudi.
  2. Tudi če odločevalec ima izkušnje vodenja, odločanja in nujno tudi politične izkušnje, ne zmore sam obvladovati kompleksnosti področja ključne odločevalske funkcije in voditi občine, ministrstva ali naroda, saj ni superman ali čarovnik, ne glede na upe in pričakovanja družbe. Zato je pomembno, da ima okrog sebe izkušene svetovalce, najboljše možne strokovnjake, ki odločevalcu na svojem strokovnem področju v ključnih trenutkih ustrezno svetujejo. In če ne prej, se v naši družbi tu zagotovo zalomi.

Pri nas imamo namreč resen problem, da se kabineti s svetovalci polnijo po političnih, prijateljskih ali drugih dolžan-sem-mu-uslugo kvotah in so resnični strokovnjaki na teh mestih stvar srečnega naključja, namesto da bi bili pravilo. S svetovalci, ki to niso, so posledično žal stvar srečnega naključja tudi dobre odločitve odločevalca. Dejstvo je tudi, da najboljši strokovnjaki praviloma niso in ne bodo javni uslužbenci. Visoko specializirana, vrhunska znanja imajo svojo ceno, hkrati pa odločevalci visoko specializiranih storitev ne potrebujejo na dnevni ravni, tudi storitev kriznega komuniciranja ne. Morajo pa imeti modrost in odločnost te storitve in strokovnjake kot zunanje, neodvisne, kritične svetovalce, v ključnih trenutkih poiskati in jim prisluhniti.

Teh ključnih trenutkov za vlado je zadnje čase veliko in vrstijo se z neverjetno hitrostjo. Zato je pomembno, da se premier in ministri obdajo z dobrimi, neodvisnimi svetovalci, da bodo njihove odločitve v teh prelomnih časih lahko kar se da optimalne. Vlada ima namreč možnost in odgovornost odločati o tem, kako bomo živeli kot družba. Zato je v javnem, družbenem interesu, da vlada sprejema dobre odločitve v slabih časih, da ne bodo še slabši.

Damjana Pondelek, strateška komunikacijska svetovalka in krizna komunikatorka, direktorica podjetja Urednica, odnosi z javnostmi, d.o.o.

Pri povzemanju naših vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo.