Biti ravnatelj v teh časih je visoko tvegano početje. Tvegano je namreč delati v okolju najvišjih družbenih pričakovanj, kjer ni prav nobenega prostora in razumevanja za morebiten napačen korak. Prav tako je tvegano delovati znotraj visoko normiranega delovnega okolja, kjer ob tem, ko spoštuješ en zakon, nehote kršiš drugega. Delati na vodilnem mestu v javnem sektorju pa je že v osnovi tvegano, ker ga pogosto prečijo ideološki, politični, kapitalski in drugi interesi, ki si nosilca družbene funkcije vse prevečkrat jemljejo za prikladno, lahko dosegljivo tarčo. Ravnatelj sprejema in prenaša vsa ta tveganja in še kakšnega zraven. Iz dneva v dan stoično prenaša pritiske, ki ga bodo na koncu stali položaja, zdravja in zaupanja v to družbo in soljudi. Kar pa je, če se trpko pošalimo, že nevarno blizu definiciji mazohista.
Piše: dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateški in krizni management, svetovalka vodstvom.
Trpljenje ostaja skrito
Ranljivi del vodstvene izpostavljenosti sodelavcem, staršem, sploh pa širši javnosti, ki nima neposrednega opravka s šolo, ostaja skrit. Deloma zato, ker je izven vodstvenih krogov težko razumeti pritiske in posledice in deloma zato, ker so ravnatelji, ki bi spregovorili o trpkih preizkušnjah, ki jih prinaša ta družbena funkcija, redki. Ljudje na vseh vodstvenih položajih, tudi v vzgoji in izobraževanju, težave praviloma zadržite zase in jih jemljete nase. Od sebe iz dneva v dan terjate preveč in posledice ne izostanejo. Vpeti v vsakdanje obveznosti se, dokler gre, prepričujete, da so razraščajoče se sistemske anomalije normalne in da boste, če zmorejo drugi, zmogli tudi sami. Skrito pa ostaja, da sistemske anomalije (sploh v rokah aktivnega nasprotnika, ki jih brez težav obrne proti vam) prej ali slej strejo vsakega, še tako močnega posameznika. Tako se drug za drugim lomite. Ko se lomi ravnatelj, ki ga komajda poznate zamahnete z roko, češ, najbrž ni bil iz čisto pravega testa. Ko se lomi kolega, ki vam je blizu, si to poskušate razložiti z drugimi nesrečnimi okoliščinami iz njegovega življenja. In ko pride vrsta na vas, ostanete sami, prav tako nerazumljeni, in krivite sebe.
V šolskem okolju se rojevajo najtežje situacije
Ko strokovnjakom in vodilnim, ki delujejo na čisto drugih področjih, pripovedujem, da v šolskem okolju rešujemo najtežje krizne situacije in da je biti ravnatelj ta trenutek najbolj tvegana in ranljiva družbena pozicija, kar težko verjamejo. Ne vedo namreč, da se do šolskega praga in čez prikotali vsa družbena patologija, vsa bolečina, ranljivost, negotovost in surovost družbenega trenutka, ki se je zajedla v ljudi, kar nasprotniki (kakšnega imate tudi sami) s pridom izkoriščajo. V družbi, ki ljudem veliko jemlje in bolj malo da, ves čas po malem brbota od nezadovoljstva, ki se hitro prelije v jezo in ogorčenje. Ko gre za otroke, ni treba dosti, pa so na nogah vsi; ne le starši, celotna družba. Se je v vaši šoli/vrtcu domnevno zgodilo nasilje? Se je kakšnemu vašemu otroku kaj zgodilo v šoli ali izven nje? Ima kateri izmed staršev občutek, da šola ni dovolj varen in vključujoč prostor za njegovega otroka? Ima kateri izmed sodelavcev občutek da je nerazumljen ali da se mu dogaja krivica? Bi kateri izmed vaših sodelavcev ali drugih zainteresiranih rad sedel na vaše mesto? Se v lokalni skupnosti (z nekaj malega pomoči vaših nasprotnikov) krepi občutek, da je šolo/vrtec treba voditi drugače? Dovolj je, da nekaj svojih misli strnejo na Facebooku, napišejo kakšno anonimno pismo in ga razpošljejo vsenaokrog, pošljejo elektronsko pošto ali dve staršem in že se bo nezadovoljno brbotanje okrepilo do kipenja in se razlilo v družbeni prostor, kjer ga bodo hvaležno pograbili najrazličnejši nasprotni oz. nasprotujoči si interesi. Vaši aktivni nasprotniki znajo manipulirati s kolektivnimi občutki in ustvarjati vtis, da je vse narobe. In da bo vse drugače in bolje za vse, ko bo odstranjena še zadnja ovira – VI.
Pripenjajo se na strahove, skrbi in jezo ljudi
Mnogi vas že danes, ko v navideznem relativnem miru vodite šolo ali vrtec, vidijo tako. Kot nujno zlo, ki ga je treba prenašati ali kot oviro, ki jo bo potrebno počasi odstraniti. Ti »odstranjevalci« navadno niso starši ali sodelavci. Zagotovo pa lahko računate, da bodo vaši nasprotniki, ko bo čas, našli določeno število enih in/ali drugih, se pripeli na njihove strahove, skrbi in jezo in jih poslali v prve vrste družbenega vrtiljaka stopnjujočih se čustev in aktivnega delovanja zoper vodstvo šole. Med starši predšolskih ali šoloobveznih otrok je dovolj ljudi, oropanih dostojanstva in prihodnosti. Ti bodo prva izbira vaših aktivnih nasprotnikov, saj so ti starši v iskanju prihodnosti zase in za svoje otroke, ki je vse prevečkrat negotova, še posebej občutljivi na vsakršno krivico, tudi na domnevno. Vrtec in šola ostajata njihovo zadnje zatočišče, od katerega pričakujejo, terjajo toplo dlan, prijazno besedo, razumevanje, varnost in prihodnost vsaj za svoje otroke. Kakšno od teh pričakovanj tudi ni izpolnjeno, kar neizbežno rojeva razočaranja in občutke krivice, ki jih, ob ustreznem prišepetavanju zainteresiranih, vse prehitro napolnijo jeza, sovraštvo, želja po maščevanju. Vrtec ali šola in pripadajoče vodstvo tako nehote postanejo kamen spotike, kamor prizadeti, ki so izgubili zaupanje v to družbo, sisteme in institucije, poskušajo odložiti vse tisto, kar jim je obležalo na od življenja razdraženi duši. To zna biti boleče prav za vse.
Sodišče javnega mnenja
Sodišče javnega mnenja je priročna bližnjica za izločanje nosilcev družbenih funkcij ali vsaj za njihovo diskreditacijo. Uspešno združuje preganjalce, vaše aktivne nasprotnike, številne institucije, ki so (povsem izven pravosodnega sistema) našle svoje poslanstvo pri presoji tega, kaj družbeno sprejemljivo, kaj se spodobi in kaj ne, vsakokratno oblast in organe, ki se vključijo po službeni dolžnosti, medije in ljudi, ki se hitro spremenijo v preganjalce, ali vsaj v tiste, ki se pomagajo zgražati ob vsakokratnem procesu zoper nosilca družbene funkcije v nemilosti. Sodišče javnega mnenja v svojem lastnem stopnjujočem se ogorčenju nad situacijo in posameznikom, ki naj bi ravnal nečastno (ne nezakonito!), deluje tako prepričljivo, da v najkrajšem času pritegne k zgražanju najširše množice. Te, prepričane, da imajo opravka s pošastjo (tako jim je vsakokratni nosilec družbene funkcije v nemilosti namreč predstavljen) si globoko oddahnejo, ko nosilca družbene funkcije požagajo (ali pa pade kar sam), ne da bi bil med javnim linčem videli en sam dokaz. Zato je za vaše preganjalce veliko bolj udobno, pa tudi hitreje gre, če se ne trudijo z dolgotrajnimi in negotovimi sodnimi potmi, pač pa zoper vas sprožijo proces ali dva na sodišču javnega mnenja. Tu namreč dejstva zgorijo v čustvenem požaru, preden sploh pomislimo nanje. Tu ni prostora za ustavne pravice in jamstva, ki so sicer zagotovljeni v kazenskih postopkih pravosodnega sistema. Za vas, z razliko od ljudi, ki so dejansko kršili zakon, denimo ne velja, da ste nedolžni, dokler se (s pravnomočno obsodbo) ne dokaže drugače. Sodišče javnega mnenja zamahne s svojo macolo in stvar je opravljena. Posameznik, ki ostane v krizni situaciji sam, brez strokovne pomoči, nima niti najmanjše možnosti, da bi se tem pritiskom pravočasno in uspešno zoperstavil. V kriznih situacijah in aferah namreč šteje vsako dejanje, vsak ukrep, vsaka javno izrečena beseda (Lukaszewski, 2013). Prostora za napake ni. Človek, ki se mu pred očmi ruši tisto, kar je leta gradil, se v tako obremenjujoči situaciji, ko je na kocki prav vse, sam ne more ustrezno odzvati. Vodstva šol in vrtcev vsakič znova potre, da se v krizni situaciji in tudi ob vsakršni drugi zapleteni situaciji, presoja le tisto, kar je šlo domnevno narobe. Tisto, kar je šola pred tem storila dobrega (merjeno v odnosih, zaupanju, učnem uspehu in drugih rezultatih), ne šteje kaj dosti. V najbolj kritičnem trenutku celo prav nič. To, ob dejstvu, da od vodilnega v kritični situaciji vsi terjajo odgovore in jih hkrati ne morejo in niso pripravljeni sprejeti, je temeljna značilnost kriznih situacij, ki pretrese vse, ki jih osebno zadeva (Pondelek, 2015).
V dobri veri povzročajo nove krivice
Kar je najbolj žalostno, je, da imamo znotraj struktur sodišča javnega mnenja (seveda z izjemo vaših preganjalcev, ki točno vedo, kaj delajo) opravka z običajnimi, dobrimi in poštenimi ljudmi, ki v najboljši veri sodelujejo v strukturnem nasilju nad vsakokratnim vodilnim posameznikom in pri tem iskreno verjamejo, da s preganjanjem tega človeka (denimo vas) delajo nekaj dobrega za družbo. Pri tem so podobni tožilcu, kot ga izriše Dostojevski: »Tožilec je iskreno verjel v obtoženčevo krivdo. Obtoževal ga ni zgolj po naročilu, ne iz dolžnosti, ampak se je, ko je pozival k maščevanju, res kar tresel od želje, da bi rešil družbo« (Dostojevski, 2010, 797).
Nihče vas ne more tako prizadeti, kot se lahko ranite med seboj
Nihče ne more brez posledic za zdravje prenašati javnega linča, ogorčenja, zasramovanja in drugih ponižujočih obravnav, ki so lastne sodišču javnega mnenja. Mnogo posameznikov na vodstvenih položajih je bilo na ta način »sprocesiranih«, »odžaganih« in te krivice se iz dneva v dan dogajajo tudi vodilnim posameznikom v vzgoji in izobraževanju. Pa ne le vodilnim. S pomočjo sodišča javnega mnenja so med seboj začeli obračunavati tudi kolektivi. Žalostno je gledati učitelje, vzgojitelje in starše, ki drug drugemu pišejo zlonamerne anonimke in na načine, ki najbolj bolijo, obračunavajo med seboj. Drug drugemu pošiljajo inšpekcije, kriminaliste, medije… Ranjenih kolektivov in posameznikov, ki obračunavajo med seboj, je v šolskem prostoru preveč. Čeprav se o tem samo šepeta, informacije o zlomljenih ljudeh pridejo do vas. Zavedate se ranljivosti na tem delovnem mestu in veste, da lahko ravnatelja ali katerega izmed vaših sodelavcev vsak, ki ima pet minut časa, potisne v postopke, ki se bodo vlekli mesece ali leta, preden se bo izkazalo, da ni bilo nobene osnove. Čeprav se tudi osnova hitro najde. Pa tudi, če ne. Prijavitelju se ne bo zgodilo nič, saj je vendar anonimen. Če je po kakšnem naključju znan, pa bo preprosto rekel, da je utemeljeno verjel, da je je ravnatelj ravnal zavrženo, sam pa je s prijavo le skušal zaščititi šolo, vrtec, uboge starše in otroke in vse, za katere je mislil, da so v nevarnosti. In če inšpekcije, varuhi in drugi akterji niso v zadnjih nekaj izrednih postopkih pri vas odkrili ničesar, to ne pomeni, da si lahko oddahnete. Kmalu bodo nazaj. Po uradni dolžnosti. Nihče vas namreč ne more tako prizadeti, kot se lahko ranite med seboj (Pondelek, 2017). In vaši nasprotniki vedo, kako prizadeti in koga (v)poklicati, da najbolj boli.
Nimate časa za črne scenarije, zato se uresničujejo
Dela je vsak dan toliko, da morate odmisliti črne scenarije in se posvetiti vsakdanjim izzivom, ki jih nikoli ne zmanjka. Vmes zbolite in si ne upate ostati doma, saj se bo sicer nabralo toliko dela, da bo treba delovne popoldneve potegniti še v večer. Že tako dostikrat do poznih ur gori edina luč na šoli – vaša. Čim več poskušate opraviti sami, ker veste, da bodo tako stvari zagotovo dobro opravljene. Če vas družina pozno popoldne potrebuje, vas dobi v pisarni. Usmerjate jih po telefonu, če nimate ravno sestanka. Bližnji so se že navadili, da ste pač ravnatelj in vam po sms-sporočilih javljajo, kako gre življenje. Samo vi in vaši bližnji veste, koliko odrekanja terja ravnateljski položaj in v kolikšni meri se mora temu podrediti vse ostalo v življenju. Vsi ostali so prepričani, da je biti ravnatelj zgolj dobro plačana, nezahtevna, udobna pozicija za zaslužne, kjer ni pretiranega dela in pretresov. Glas ljudstva namreč pravi: »Saj res, kaj pa se lahko hudega zgodi v vrtcu ali šoli?? In kakšne skrbi ima sploh ravnatelj, saj je vendar glavni in je vse tako, kot pravi on.« Samo vi in vaši bližnji veste, kakšne skrbi in obremenitve nosite domov in kakšno ceno vsi skupaj plačujete.
Hude zgodbe moramo preprečiti oz. jih ustrezno upravljati
A, kot pripovedujete, to delo prinaša tudi zadovoljstvo, sploh v trenutkih, ko ima človek pred seboj hvaležnega starša, zadovoljnega sodelavca, otroka ali mladostnika, ki mu je uspelo, čeprav ni šlo zlahka. Ti redki, a dragoceni trenutki, o katerih ponosno pripovedujete, vam dajejo moč, da vztrajate. Hkrati pa vas te drobne zmage v kombinaciji z vsakdanjimi napori in delovniki, ki se nikoli ne končajo pravočasno, oddaljujejo od strateških razmislekov in pogleda okrog sebe in v prihodnost. To pa je zelo tvegano. Razvoj sistema zgodnjega evidentiranja tveganj in opozarjanja na možne krize je pomemben del managementa ugleda (Pondelek, 2016). Brez tega lahko vodstvo zlahka spregleda opozorilne znake grozeče krizne situacije, kar pomeni, da bo, ko se bo krizna situacija razplamtela, potrebno več časa, virov in sredstev za obvladovanje situacije in omajanega ugleda in zaupanja. Zato je pomembno, da pravočasno zaznamo črne oblake in se izognemo kakšni uničujoči nevihti. Zakaj bi vedno padalo po vas in vas zmočilo do kosti, ko pa je večino hudih zgodb mogoče preprečiti oz. ustrezno upravljati, če smo le pravočasni. Kajti v hudih zgodbah, kjer ni prostora za napačen korak, je časa resnično malo. Merimo ga v nekaj urah, v najboljšem primeru dneh (Doorley in Garcia, 2015) ki so na voljo, da se odzovemo tako, kot je za vrtec ali šolo najbolj prav. A hkrati moramo poskrbeti tudi za vas, saj je krizna situacija, sploh situacija, kjer mrgoli aktivnih nasprotnikov, težka življenjska preizkušnja, v kateri nihče ne bi smel ostati sam. Tudi ravnatelj ne.
Pazite nase
Med tem, ko omogočate šolskemu sistemu, da deluje in podpirate vse štiri vogale šole ali vrtca, pomislite tudi nase in na svojo družino in na tiste tri prijatelje od prej. Ti bodo, upajmo, ob vas tudi, ko bo težko. Vsi ostali se bodo najverjetneje bliskovito umaknili in se tolažili, da se njim kaj takega ne more zgoditi. A zgodi se lahko vsakomur. Tudi (in zlasti) dobremu, poštenemu, uspešnemu posamezniku, ki vodi, sprejema odločitve in tako pridobiva aktivne nasprotnike, ki komaj čakajo na prvo priložnost. Če ne prej, ob reelekciji.
Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Educa, avgust, september 2017, letnik XXVI, str. 96-99.
Doorley, J., Garcia, H. F. (2015). Reputation management (3. izd). New York: Routledge.
Dostojevski, F.M. (2010). Bratje Karamazovi: roman v štirih delih z epilogom. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Lukaszewski, J.E. (2013). Lukaszewski on Crisis Communications: What Your Ceo Needs to Know about Reputation Risk and Crisis Management. Business Continuity Management Series. Brookfield, CT: Rothstein Associates.
Pondelek, A. (2016). Vpliv managementa ugleda na izid kritične situacije podjetja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.
Pondelek, D. (2015): Šolske krizne situacije, afere in druge hude zgodbe. Dostopno na naslovu: https://www.urednica.si/solske-krizne-situacije-afere-in-druge-hude-zgodbe/, 20. 5. 2017.
Pondelek, D. (2017): Zapleti, krizne situacije, afere in druge hude zgodbe v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Dostopno na naslovu: https://www.urednica.si/zapleti-krizne-situacije-afere-in-druge-hude-zgodbe-v-vzgojno-izobrazevalnih-zavodih/, 20. 5. 2017.
Ravnatelj je ranljiva tarča, zlasti v času reelekcije in drugih prelomnicah. V kriznih situacijah, aferah in drugih hudih zgodbah potrebujete strokovno pomoč.
Najhitrejša pot do nas: mobilni telefon: 041 773 540, e-pošta info@urednica.si
Pri povzemanju naših vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo. Sicer pa smo veseli, če pomembne vsebine najdejo pot.