Tudi v delovnih okoljih drug drugega ranimo. Največkrat se prizadenemo nehote, včasih pa tudi nalašč. Počasi, vendar neizbežno iz delovnih odnosov polzi zaupanje. Praznino zapolnijo frustracije, zamere, ostre besede, opravljanja, maščevanja, sabotaže in druge nekorektnosti in grobosti v besedah in dejanjih. Ranjeni delovni odnosi ne ostanejo brez posledic in ogrožajo sodelovanje in zaupanje, pa tudi odnose s strankami in pričakovane poslovne rezultate.
Piše: Dr. Damjana Pondelek, svetovalka vodstvom in kolektivom, podjetjem in organizacijam pri krepitvi odnosov in vodenja, upravljanju sprememb in kriznih situacij ter v drugih zahtevnih okoliščinah. damjana.pondelek@urednica.si
Prispevek je bil 26.8.2022 objavljen v časopisu Dnevnik, rubrika Zaposlitve in kariera
Ostre besede, cinizmi, zaničljivi pogledi, podcenjevanja, odrekanje pomoči, podtikanja, laži in govorice so del marsikaterega delovnega procesa in delovnih odnosov. Ko se neizbežno zaplete, se marsikdo vpraša, kako se je to moglo zgoditi, če pa so si vsi želeli spoštovanja, zaupanja in varnosti. A kaj, ko tega drug drugemu niso bili pripravljeni dati. »Želela sem, da bi se vsi dobro počutili in lepo sodelovali,« pove vodja ranjenega kolektiva. A kaj, ko za krepitev odnosov in – ravno tako pomembno – za krepitev vodenja nikoli ni bilo prostora in časa. Energija jeznih in nezadovoljnih sodelavcev je doletela vsakogar, ki je nič hudega sluteč vstopil v organizacijo, kar se je neizbežno odrazilo tudi pri poslovnih rezultatih. Kajti od jeznih, razočaranih in utrujenih sodelavcev ljudje ne kupujejo radi.
Je vredno?
Sodelavec celo delovno dobo, še dve leti pred upokojitvijo, z grenkobo pripoveduje o profesorju, ki mu je z negativno oceno na pisnem izpitu desetletja nazaj po njegovem mnenju uničil kariero in življenje. Tako ni dokončal študija in mu niso bila nikoli zaupana odgovornejša delovna mesta. Vendar ne zaradi nižje izobrazbe, pač pa zaradi njegovega odnosa. Ker sodelavec ni zmogel izpusti grenkobe in zamer, v vseh teh letih tudi ni zmogel aktivirati svojih potencialov. Prav tako sodelavcem v vsem tem času ni zmogel nameniti nekaj prijaznih besed, kaj šele pomoči. Jezno je opravljal svoje delo in zagrenjeno stopal skozi življenje. Za vse neuspehe – na delovnem mestu in povsod drugod – je našel prikladnega krivca. Jasno. Profesor je bil kriv za vse.
Sodelavka ima občutek, da je bila pred leti prikrajšana pri dodatku za uspešnost. Delodajalec se je glede tega večkrat posvetoval s pristojnimi, na pobudo sodelavke je bil opravljen tudi inšpekcijski pregled, in izkazalo se je, da je bilo izplačilo dodatka ustrezno. Sodelavka je občutek, da je bila prikrajšana pri plačilu, kmalu dopolnila s prepričanjem, da je vodstvo ne mara in jo je nalašč oškodovalo. Vsak službeni dan znova v vsakem dejanju, kretnji, pogledu in besedi išče dokaz, da je res tako. Kot strokovnjak bi zdaj lahko poklicno cvetela, vendar pa to, dokler hodi skozi življenje v vlogi žrtve ter z občutkom velike in nepopravljive krivice, žal ni mogoče.
Profesionalci odpuščajo nepopolnost
Ne pozabimo, da na delovnih mestih ni treba sklepati prijateljstev, da bi zmogli sodelovati. Dobrodošlo pa je, če smo profesionalci, ki zmoremo sodelovati in opraviti delo, presegati razlike med nami in si vzajemno odpuščati morebitne napake in nepopolnosti. Tako bomo lažje in bolj optimistično prihajali na delovno mesto, z večjim veseljem delali in sodelovali in tudi rezultati ne bodo izostali. V delovnem okolju smo skupaj zaradi skupnih nalog in ciljev, ki jih moramo doseči v dobro organizacije, kolektiva, uporabnikov, strank. Korektni in spoštljivi odnosi med sodelavci in medsebojna kolegialna pomoč in podpora nam to lahko bistveno olajšajo.
Izgubljamo se v nesmiselnih bojih
Da bi mogli okrepiti organizacijsko kulturo, komunikacijo in odnose med sodelavci ter odnose s strankami, se na neki točki neizbežno srečamo z vprašanjem, ali smo drug drugemu pripravljeni odpustiti. »Ne bo šlo,« se glasijo prvi odzivi, kajti v človeški naravi je, da želimo nadomestilo za prestano gorje in nekako verjamemo, da bo bolje, če tudi drugi trpijo. Sploh tisti, ki so nam kaj slabega rekli ali storili. Tako na čustveno bolečino, ki jo je povzročilo neustrezno ravnanje drugih, odgovorimo z enako mero – oko za oko, zob za zob ali dva. Tako nas ne le ravnanje sodelavcev, pač pa tudi naš odziv nanj, še bolj oddaljuje od organizacijskih vrednot, skupnih ciljev, možnosti sodelovanja, dobrih odnosov in zastavljenih ciljev. Oddaljuje pa nas tudi od nas samih, ki se izgubljamo v nesmiselnih bojih, ki sploh niso naši.
Ne grenimo se, raje odpustimo
Četudi krivice še vedno bolijo in nam narekujejo iskanje pravice in povračila za vsako ceno. Odpustimo. Dokler se oklepamo bolečine in krivic, se naša življenjska energija in moč izgubljata v labirintih brez izhoda, naši odnosi pa trpijo skupaj z nami. Resnično težko je odpustiti in opustiti nesmiselne boje. Vendar pa je to edini način, da ostanemo čim bolj celi in ne grenimo sebe in ljudi okrog sebe. Odpustimo. Če ne zaradi drugih, pa zaradi sebe, da si povrnemo notranjo moč, varnost, zaupanje in veselje do življenja. Za začetek bo potrebno veliko zavestnega napora, da o sodelavcih, ki so nas prizadeli, ne mislimo in ne govorimo slabo. To ne pomeni, da moramo o njih misliti in govoriti dobro, le zavestno si prizadevamo, da ne bi prilivali olja na ogenj, pogrevali starih zamer in poglabljali bolečine, vključno z lastno. Vredno je. Življenje je resnično prekratko, da bi lahko iz dneva v dan vlekli zamere in grenkobo. x
Če vas vsebina nagovarja, za vaš kolektiv priporočamo naše delavnice
- Krepitev odnosov, komunikacije in sodelovanja.
- Organizacijska kultura in naše vrednote – kako jih živeti v praksi.
- Vodenje težkih in čustveno zahtevnih pogovorov z zahtevnimi sogovorniki v zahtevnih okoliščinah.
Več informacij in uskladitev termina: info@urednica.si, 041 773 540
Vabljeni tudi k ogledu našega strokovnega predavanja Zaupanje v delovnih kolektivih, kako ga povrniti /video/.