Tako kot v osebnih in družbenih odnosih sta poštenost in integriteta nepogrešljiva tudi v naših delovnih odnosih. Njuna morebitna odsotnost predstavlja največje tveganje za ugled in zaupanje. Za razliko od vseh drugih tveganj, ki prihajajo tudi od zunaj in so včasih tudi splet nesrečnih okoliščin, na katere nimamo neposrednega vpliva, si tveganja ugleda povzročamo sami. Tveganje ugleda je v največji meri povezano z integriteto posameznikov ter z notranjim ustrojem in delovanjem organizacije, vodstva in kolektiva, s procesi vodenja in medosebnimi odnosi.
Piše: Dr. Damjana Pondelek
Besedilo je bilo v nekoliko krajši obliki prvič objavljeno l. 2022 v tematski številki Vzogje in izobraževanja, namenjeni izzivom integritete v šolstvu. Zato so tudi primeri odnostnosti integritete s področja šolstva oz. vzgoje in izobraževanja. Vendar odkloni niso rezervirani samo za šolstvo, pojavljajo v mnogih delovnih koletivih in delovnih odnosih. Nekaj primerov odklonov je tudi iz časa epidemije in v trenutku objave tega besedila (avgust 2023) niso aktualni. A to se lahko hitro spremeni, zato ostajajo v spomin in opomin.
»Integriteta? Dajte no. To je rajo. Poglejte, v kakšnem svetu živimo. Kdor ne hodi po robu in čez, ga povozijo. Ali si ovca, ali pa strižeš,« mi je razlagal človek, ki je nosil odgovornost vodenja v šolstvu. Bil je drzen, prepričljiv, karizmatičen, dobro omrežen, a nič od tega mu ni pomagalo, ko se je zaradi svoje drzne vožnje skozi življenje znašel na prvih medijskih straneh in v primežu organov pregona. Čez noč se je moral posloviti od funkcije. Rekli boste, to je bilo najbrž še v času, ko so bili ljudje zaradi večjih ekscesov na svoji poklicni poti pozvani k odstopu in so ga bili tudi primorani sprejeti, preden je njihova zadeva sploh prišla v javnost, kaj šele na sodišče. Res je tako. In res je tudi, da standardi pričakovanega delovanja in obnašanja padajo, kar je značilno za družbe, prežete s političnimi nasprotovanji in spori; za družbe v krizi, kjer pojema moč družbenih institucij, družbene vezi pa so oslabljene. Čas negotovosti dodatno briše meje in tisto, kar je bilo do včeraj popolnoma nesprejemljivo, se danes zdi nova normalnost. A kdor se odpove integriteti, prej ali slej plača visoko ceno. Mnogi, ki delujejo znotraj vzgoje in izobraževanja, so jo že plačali, drugi jo še bodo. Vmes pa bomo izgubljali ugled in zaupanje. Trajalo bo, da se spet povrneta. Potrebno bo pošteno, transparentno, dobronamerno, verodostojno, predvidljivo, zanesljivo, kompetentno delovanje v dobro ljudi in družbe na vseh nivojih, začenši vsak pri sebi in znotraj sistema, v katerem deluje. Pri tem nam bo še marsikdaj spodletelo.
- »Ravnateljica nam vsako mesec vsaj dvakrat priredi online sestanek ali izobraževanje. Prižgem zoom, ugasnem kamero in grem delat pametnejše stvari. Malo pred koncem pridem nazaj, priključim kamero in zavzeto kimam. Če zahteva, da imamo prižgano kamero, pa si prinesem knjigo ali kvačkanje, da čas ni izgubljen.»Kar napiši mi, da sem se vrnil ob 16. uri, da dobim še dnevnico.«
- »O, smo dobili nove USB ključke? Tega bom vzela za sina.»Učiteljica me je klicala na moj službeni mobilni telefon čez vikend. Petkrat. Nisem dvignila, ker točno vem, da ima nov izgovor, zakaj je spet ne bo.«
- »Določeni sodelavci mi gredo na živce. Uredil sem si tako, da grenjihova pošta direktno v neželeno pošto. Vsake toliko časa pregledam vkoš, toliko, da preverim, ali so se glave že ohladile, ali še vedno kaj hočejo od mene.«
- Kdo spet kliče? Tista krava? Povej, da sem na nujnem sestanku. Zanjo bom vedno na nujnem sestanku. Enkrat bo že dojela.«
Vsak dan posebej je nov test integritete, na katerem včasih tudi pademo. Na deklarativni ravni smo vsi pošteni, dobronamerni, razumevajoči, vključujoči, vsakdanji izzivi pa so polni pasti. Veliko poguma, stabilnosti, dobrote in notranje moči potrebujemo, da ostajamo sami sebi zvesti in ne ubiramo bližnjic. Da naše besede in
dejanja pripovedujejo isto zgodbo. Da zmoremo spoštljivo zagovarjati svoja stališča, ne da bi povozili druge. Da ostajamo dobri in pošteni do ljudi okrog sebe. Da ohranimo spoštovanje tudi v trenutkih, ko nas bolijo razlike (ali pač podobnosti) med nami. Da zmoremo kot profesionalci zdržati in spoštovati različnost in tudi odločitve,
ki so drugačne od naših, brez obsojanja in zavračanja. Da priznamo lastne napake in se učimo iz njih. Da se zmoremo iskreno opravičiti. Da zmoremo nesebično deliti svoje znanje in izkušnje, a tudi sprejeti pomoč, ko ne gre. Da ostajamo drug drugemu človek, tudi ko ni preprosto in nas morda sodelavci s svojim ravnanjem in odločitvami vznemirjajo. To je v času negotovosti še posebej pomembno. Veliko notranje moči in zrelosti potrebujemo, da se vsak dan znova zavemo, zakaj smo tu, kaj je naše poslanstvo in kaj pričakujejo in najbolj potrebujejo sodelavci, učenci, dijaki, pa tudi njihovi starši in skrbniki. Paziti moramo, da ne odrekamo pravic in svoboščin ljudem, ki imajo drugačna stališča od naših, ali pa morda sprejemajo odločitve, ki so nam težko razumljive. Zavedati se moramo, da nismo tu, da sodimo in obsojamo. Tu smo, da s svojo profesionalnostjo, strokovnostjo, znanjem, izkušnjami in človečnostjo sprejmemo razlike med nami. Po možnosti na način, da v času, ki je za marsikoga velika preizkušnja, ne povzročamo dodatnega trpljenja, pač pa poskušamo iskati rešitve, v prvi vrsti rešitve v dobro otrok. Da bi prišli do odgovora, kaj je v najvišje dobro soljudi, moramo marsikdaj pustiti egotripe, moraliziranje, predsodke, sodbe in lastna prepričanja ob strani in se zavestno potruditi, da v prvi vrsti ne škodimo, pač pa poskušajmo nesebično pomagati in podpreti soljudi, ki potrebujejo našo pomoč.
- Ravnatelj na sestanku s kolektivom poimensko prebere učitelje, ki so se trikrat cepili in prosi za aplavz. Nato poimensko izpostavi učitelje, ki se redno testirajo, cepljeni pa (še) niso in jih imenuje za sramoto šole.
- Profesor sredi ure pozove dijake, ki niso cepljeni, da vstanejo. Pove jim, da so neodgovorni in da je razočaran nad njimi. Učitelj, ki je že prejel poživitveni odmerek, se o tem na govorilnih urah na daljavo pohvali staršem in jim zaupa podatek, kateri njegovi kolegi so samo dvakrat cepljeni ter jih označi kot neodgovorne. Tiste sodelavce pa, ti se sploh niso cepili, z značilno kretnjo označi kot neprištevne.
- Na strokovnem srečanju vodstvo z imenom in priimkom izpostavi svojega dijaka, ki je iz zdravstvenih razlogov upravičen do neizpolnjevanja ene izmed epidemioloških zahtev. Poimensko izpostavi tudi starše dijaka in problematizira njihovo vzgojo in pogled na svet.
Oseba z integriteto varuje dostojanstvo in pravice sočloveka in vse informacije, ki jih je slednji zaupno podal v dobri veri. Posebej skrbno varuje njegove osebne in zdravstvene podatke, človekovo dostojanstvo in integriteto, njegove neodtujljive pravice. Prav tako nam osebna integriteta narekuje spoštovanje in sprejemanje različnosti in sobivanje in sodelovanje ne glede na osebnostne, statusne, zdravstvene, verske, ideološke, politične in druge razlike in okoliščine. Tudi v času negotovosti smo dolžni ravnati pošteno, spoštljivo, zaupanja vredno in častno.
- »Res smo zaposlili mojo sestrično, ki je brez izkušenj na tem področju, ampak se hitro uči. Res, da smo dali specifične zahteve in tako kratek rok, da se je lahko prijavila samo ona, ampak je bila edina prijavljena, tako da je vse čisto. Ne komplicirajte.«
- »Imamo že izbranega ponudnika. Zberite še dve ponudbi, potem bo pa on dal najbolj ugodno.«
- »Res sva šla s sodelavko po zasebnih nakupih čez mejo in si pisala službeno pot, ampak sva prinesla tudi podloge za miške za šolo. Ne težite zdaj nama za par sto evrov. Poglejte, kako se krade v zdravstvu.«
- »Res sem sodelavcem rekel »Vi ste, oprostite izrazu – kreteni nesposobni.« Ampak saj sem reke oprostite. Oprostite izrazu. Kaj še hočete?
- »Tako bo, kot sem jaz rekel. Vaše mnenje me ne zanima.«
Ne bo šlo čez noč in med tem se bomo še večkrat držali za glavo, ko bodo pomembna mesta prevzemali posamezniki, ki strokovno in po človeški plati še niso dozoreli in bodo svojo nemoč skrivali za avtoritarnostjo, ki ne premore integritete. A dejstvo ostaja, da je posameznikom, ne glede na očitno politično zaledje in podporo, neskončno težko delovati, voditi in, če hočete, učiti, brez zaupanja. Čas negotovosti na področju integritete ne daje nobenih odpustkov. Poštenosti ni mogoče preložiti na boljše čase. Zaupanje se izgubi v trenutku, ko sodelavci, učenci, starši – kdorkoli izmed njih – opazijo neskladje med besedami in dejanji.
V razpoki med tem, kar zapišemo v poročila in na spletno stran in med tem, kako ravnamo v vsakdanjem odnosu in komunikaciji, se izgublja zaupanje. Ljudje okrog nas so pronicljivi opazovalci. Ne podcenjujmo jih.
- Profesor je v trenutku, ko je vstopil v razred, zaprl vrata innikomur več ni dovolil vstopa, kajti, kot je pojasnil, zamujanja in zamudnikov ne bo toleriral. Težava pa je bila – no, ena izmed težav – da je redno zamujal sam. Dijaki so opazili, da profesor vstopa pet minut čez uro in so se temu prilagodili tako, da so bili v razredu minuto prej. Družno so torej zamujali in tekmovali v tem, kdo bo koga prelisičil, pravilo o nezamujanju pa je klavrno pripadlo oz. je postalo vir nezaupanja in cinizma.
Vodja je pač zgled. Slabši zgled je, večjo težavo imamo. V prvi vrsti težavo z zaupanjem. Če vodja sam ne spoštuje pravil, ki jih postavlja, jih tudi njegova ekipa ne bo. Še več, sodelavci ali pač učenci, dijaki, bodo razvili skrajno ciničen odnos do navodil in pravil, ki ne veljajo enako za vse. Dejstvo je, da nobenega pravila, ki ga šef postavlja, hkrati pa ga sam poskuša zaobiti, za časa njegovega vodenja enostavno ne bo mogoče uveljaviti, pa naj bo še tako koristno, potrebno in dobronamerno. Zato je dobro, da imajo čim manj pravil, kar zlasti velja v času negotovosti. Tista pravila, ki so nujno potrebna za sobivanje, je potrebno dobro in večkrat razložiti – ne le, kako je treba delovati, pač pa predvsem, zakaj je pomembno, da tako delujemo. Ljudje morajo razumeti, zakaj smo določena pravila postavili, sicer jih ne bodo spoštovali.
Profesor ne vidi težave, če sredi ure dvigne telefon in se pod nujno pogovori z mojstrom, ki mu doma brusi parket. Tudi dijakom ni hudega, če se za par minut zaklepetajo. A sporočilo dijakom je jasno. Moje stvari so pomembne in neodložljive, zato bom kršil pravilo o neuporabi mobilnega telefona med uro. Pot cinizmu in poskusom dijakov, da tudi sami med poukom izmenjajo kakšno SMS sporočilo med seboj ali s svetom tam zunaj, je s tem odprta. Žal lahko pomen pravil razumemo šele, ko smo zaradi njihovega kršenja sami prizadeti. Učitelju, ki je med poukom poklepetal z mojstrom, zagotovo ne bi bilo vseeno, če bi s svojim mojstrom poklepetala medicinska sestra ali zdravnik med obravnavo. Prav tako bi ga zmotila uporaba mobilnega telefona vzgojiteljice v vrtcu, ki ga obiskuje sin. O tem, zakaj določeno ravnanje v določenem okolju ni primerno, se moramo veliko pogovarjati, da bodo sodelavci resnično razumeli pomen in smisel postavljenih pravil in dogovorjeno vzeli za svoje. Samo tako bodo naši sodelavci ravnali kot je prav tudi, ko jih nihče ne bo nadzoroval. Nekateri bodo tako storili v vsakem primeru, ker so častni ljudje, ki razumejo svojo odgovornost, drugim pa moramo z zgledom in pogovorom pri tem nekoliko pomagati.
- Vodstvo fakultete se je znašlo v krizni situaciji zaradi neetičnega delovanja. Namesto, da bi priznali in popravili napako in škodo, dokler je bilo to še mogoče, so se vedno bolj zapletali v prepričevanju javnosti, da njihova nepravilnost ni nič takšnega in da to počnejo vsi. Kot se je izkazalo in kot bomo videli v nadaljevanju, sklicevanje na druge barabe ni učinkovita strategija pri upravljanju kriznih situacij.
Najtežje krizne situacije vzgojno izobraževalnih ustanov se rojevajo iz odsotnosti integritete, notranjih konfliktov in sporov, neustreznih odločitev, neoptimalnih procesov vodenja in ranjenih odnosov. Obvladovanje teh tveganj, ki lahko najbolj usodno zaznamujejo kolektiv in izpostavljene posameznike, je tako v kar največji meri v naših rokah. Temu sestavnemu delu strateškega vodenja se moramo tudi na
področju vzgoje in izobraževanju resno posvetiti, po možnosti, še preden se zaplete, kajti, ko je prepozno, so ranjeni vsi. Razumeti moramo, da se etično delovanje začne na vrhu. Če so vodilni dober zgled, bo organizacija temu sledila. V primerih, ko posamezni vodja ne ravna pošteno, trpijo vsi. Brez etičnega delovanja ni zaupanja in spoštovanja, ni pravega sodelovanja in ni dobrih rezultatov. Zavedati se moramo, da neetična delovanja niso vidna le sodelavcem in mladim. Informacije o tem hitro prestopijo prag vrtca, šole, fakultete.
Ključni deležniki pa za krizne situacije in naslova integritete in ugleda nimajo nobenega potrpljenja in razumevanja. Ko se zaplete, se zahteve po pojasnilih in popravljalnih ukrepih vrstijo in prav vsaka v podtonu prinaša vprašanje razrešitve oz. odpovedi in drugih sankcij. Z zgodbami, ki jih spremlja javno ogorčenje (ter z njihovimi akterji) namreč nihče noče imeti opravka. Zato v hudih zgodbah tudi ni prijateljev in zagovornikov, ki bi se lahko zavzeli za vas. Aktivnih nasprotnikov, ki se javno zgražajo ali anonimno rušijo, pa je v takih situacijah, kolikor hočeš. Če odziv ni ustrezen in pravočasen, se število ogorčenih deležnikov, ki terjajo odgovore in jih hkrati niso pripravljeni sprejeti, neverjetno poveča in vodstvo se znajde v veliki stiski. Pritisk v kriznih situacijah je izjemen in zgodbe, v katerih se srečujemo z vodstvi izobraževalnih zavodov, so resnično obremenjujoče. Dobro je, če lahko okrepimo kolektiv in vodstvo – tudi in zlasti na področju integritete – preden se zaplete.