Saj ne, da ne bi opazili, da je sodelavec v zares slabi koži, da je tih, se umika, ali po drugi strani vidno pod stresom in vedno bolj vznemirjen. Saj ne, da ne bi vedeli za njegove izpade in da tako ne gre več naprej. Vendar namesto pogovora izberemo molk in čakanje, da se stvari uredijo oz. se s sodelavcem pogovori kdo drug. Vsi čakamo, dokler ni prepozno.
piše: Dr. Damjana Pondelek svetovalka vodstvom in kolektivom v zahtevnih situacijah
Težava sodelavca raste pred našimi očmi, vpliva na njegovo obnašanje, delovanje, vodi v odklonsko vedenje, konflikte, ruši timsko dinamiko, zavzetost celotnega kolektiva. Namesto odkrite besede se širijo govorice in na koncu vsi vemo, da sodelavec pije, se drogira, se predaja igram na srečo ipd, ne da bi z njim spregovorili eno samo besedo ali imeli en sam dokaz. Med tem, ko molčimo in opazujemo, oz. si kaj prišepnemo med seboj, se sodelavec počuti še bolj samega, neslišanega, nerazumljenega in njegove težave vodijo v resno poslabšanje duševnega stanja. Sodelavec se ruši, vsem na očeh. Na koncu se srečamo v zelo hudih situacijah, ko vzgojitelj udari otroka, ko poklicni voznik pijan naredi prometno nesrečo, ko uslužbenec izgubi živce in zlasa stranko, ko se posameznik izživlja nad sodelavci, ko odločevalec postane orodje v rokah drugih, ko direktor s svojimi finančnimi odločitvami ogrozi delovanje celotnega podjetja, ipd.
Potem se vsi sprašujemo, kako se nam je to moglo zgoditi. Finančno direktorico sem vprašala, zakaj ni opozorila direktorja, da se tako tvegane naložbe ne bodo izšle. Računala je, da mu bo rekel kdo drug in molče izpolnjevala navodila, za katera je vedela, da vodijo v katastrofo. In tako tudi na najvišjih in najbolj odgovornih delovnih mestih molčimo in čakamo, da bodo drugi kaj rekli. Halo?! Zbudimo se. Nikogar drugega ni. Reagirati moramo takoj. Molk situacijo le še poslabša, normalizira neukrepanje in ohranja stigmo okoli duševnega zdravja, kar dolgoročno škodi vsem nam.
Zaman je obžalovanje v trenutkih, ko situacija eskalira do te mere, da si sodelavec s svojim ravnanjem vsem na očeh dokončno uniči prihodnost. Ne gre samo zanj, situacija obremeni celoten kolektiv, celotno organizacijo in jemlje ugled, zaupanje, prihodnost.
V programih Drug drugemu luč in Skupaj naprej sodelavce krepimo, ne bežijo od odgovornosti in težav in da zmorejo pravočasno in odkrito spregovoriti in se pogovoriti tudi v zahtevnih, neprijetnih, obremenjujočih situacijah.
Na vprašanje, zakaj niso stopili so sodelavca, dokler je bil še čas, ga opozorili na neustrezno delovanje in mu ponudili pomoč, dobim vedno enako žalostne odgovore. Čakali smo, da to naredi nekdo drug. Nemara sodelavec, ki mu je blizu, nemara vodja. Ki pa tudi čakata. Posameznik pa je v svoji nemoči vedno bolj nerazumljen in sam, vsem na očeh.
Ko sodelavce, ki so vsi videli in vedeli, da se ne bo dobro končalo, povprašam, zakaj so molčali, povedo:
Ne vem, kako bo reagiral: Bojimo se, da bomo prestopili mejo ali osebo spravili v zadrego, jezo, žalost. Ne želimo vedeti, na kakšen način se lahko sodelavec odzove.
Ne vem, kaj reči: Ne vemo, kaj bi rekli, ali se bojimo, da bomo situacijo poslabšali.
To je njegova stvar: V mnogih okoljih, vključno s Slovenijo, je govorjenje o čustvih ali duševnem zdravju še vedno tabu ali se dojema kot nekaj zasebnega.
Zoprno mi je: Soočanje z nečim težkim pri sodelavcu nas lahko spomni na lastne težave, ob čemer se počutimo neprijetno in nemočno.
O tem se v službi ne moremo pogovarjati: V profesionalnih okoljih se pogosto pričakuje, da osebne težave ostanejo zunaj, kar lahko zavira odprto komunikacijo.
Naj to uredi nekdo drug: Če z osebo nismo zelo blizu, menimo, da nismo pravi naslov za pogovor o zahtevni problematiki.
Pogovorimo se.
Prekinimo molk. Že drobna gesta prijaznosti, kot je vprašanje, »Kako si, ti lahko pomagam«, naredi razliko. Molk pogosto izhaja iz strahu ali neznanja, a z empatijo in odprtostjo lahko premostimo te ovire. Posledice molka so uničujoče – tako za posameznika kot za celotno delovno okolje. Zato je ključno, da se odzovemo pravočasno, z občutkom in brez obsojanja. Ko znamo, zmoremo hočemo pristopiti do sodelavca v stiski, smo drug drugemu luč in varnostna mreža. V programih Drug drugemu luč in Skupaj naprej sodelavce krepimo, da zmorejo, hočejo pravočasno in odkrito spregovoriti in se pogovoriti tudi v zahtevnih, neprijetnih, obremenjujočih situacijah. Pogovorimo se. Čas je.
