Kapitalsko-medijsko-politične afere so neprijetne in boleče. Diskreditacije, pogromi, konstrukti, javna smešenja, blatenja in poniževanja jemljejo dostojanstvo, prihodnost in upanje celotni družbi, ne le žrtvam, ki so v določenem trenutku v napoto političnim ali kapitalskim interesom.
Ko pomagamo žrtvam kapitalsko-medijsko-političnih afer, med katerimi so čedalje pogosteje zdravstveni delavci, naštete tri pogosto najdemo v isti postelji. Če dvignemo odejo, politiki in kapitalu ni prav, saj je za njuno početje prikladno, če ljudje tistemu, kar preberejo v medijih, verjamejo. Četudi in še sploh, če gre za konstrukt.
Značilno je tudi, da tisti, ki najbolj izrabljajo medije za svoje cilje, najglasneje prisegajo na avtonomijo novinarskega dela. Tudi družbenopolitičnim delavcem na medijskih položajih (tako jih imenujem iz spoštovanja do vseh novinarjev, ki delajo predano, pošteno in profesionalno) ni vseeno, če se razkrije, da tesno sodelujejo s politiko in kapitalom, zato poskušajo svoj položaj tako ali drugače pojasniti. Med drugim z ranljivostjo in odvisnostjo novinarjev, ki ne bodo nikoli dočakali zaposlitve v medijih, za katere delajo.
Ne gre drugače? Res ne?
Društvo novinarjev Slovenije ugotavlja, da je več sto slovenskih novinarjev, ki delujejo v najbolj negotovih okoliščinah, še posebej izpostavljenih pritiskom vseh vrst. To bi lahko pomenilo, da novinarji brez socialne in ekonomske varnosti, ki opravljajo enak ali celo večji obseg dela kot redno zaposleni v precej slabših razmerah, tako rekoč morajo početi stvari, ki so v nasprotju s Kodeksom novinarjev RS, kar še posebej velja za afere, ki so predmet tega prispevka. Toda takšni primeri so izjemno redki. Zgodi se, da (tudi) mladi pogodbeni novinarji delujejo po vnaprej pripravljenem scenariju. A ti mladi so kvečjemu žrtev lastne neizkušenosti in nevednosti.
Speči agenti
Kapitalsko-politične naveze imajo na voljo precej bolj izkušen medijski kader. To so izkušeni družbenopolitični delavci, zaposleni na ključnih položajih za nedoločen čas. Ljudje, ki se jim v družbi razkroja ni treba bati za službo, status in prihodnost.
Politiki in kapitalu, ki zasledujeta svoj interes, ni treba loviti prekernih delavcev v novinarstvu, saj so jim na voljo (pre)izkušeni družbenopolitični delavci, ki se brez težav in predsodkov iz »nevtralne« pozicije prestavijo v pozicijo »brani« ali »napadi«, pri čemer iskreno verjamejo, da je to njihovo poslanstvo. Priložnostno po vroč kostanj pošljejo tudi mlajše kolege, po možnosti dvajsetletne novinarje, ki bi potrebovali mentorje s strokovno in človeško integriteto. Dobijo pa slab zgled. Tako imajo občutek, da je zabavno imeti zeleno luč in priložnost, da tega ali onega posameznika »postavijo na svoje mesto«. Tako smo torej priča medijskim objavam, ki posamezniku, ki je tisti trenutek moteč dejavnik, izključno s ciljem diskreditacije dodelijo status Zgube, Katastrofe, Nesposobneža, Goljufa in podobno. Za družbenopolitičnega delavca takšno delovanje ni nič posebnega ali osebnega. Tisti, o katerem se piše tako, pa je navadno zelo prizadet, s čimer je cilj diskreditacije že skoraj dosežen.
Objavljeno v Medicini danes, julij 2013
Damjana Pondelek, strateška komunikacijska svetovalka in krizna komunikatorka, direktorica podjetja Urednica, odnosi z javnostmi, d.o.o.
Pri povzemanju naših strokovnih vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo.