Spletni ekscesi sodelavcev upravičeno skrbijo

This image has an empty alt attribute; its file name is spletni-ekscesi.jpg

V službenem času so to naši predani, prijazni, zavzeti sodelavci. Ko pade mrak ali konec tedna, pa se ti prijazni ljudje spremenijo v bruhalce ognja na družbenih omrežjih. Anonimno ali pač v svojem imenu žalijo, grozijo, obračunavajo z drugače mislečimi in tako zastrupljajo družbeni prostor, ogrožajo svoj ugled in ugled delodajalca.

Prispevek je bil prvič objavljen v časopisu Dnevnik, v rubriki Zaposlitve in kariera, dne 17. julija 2020 https://www.dnevnik.si/1042934301

V času, ko imamo ljudje več tisoč prijateljev na facebooku in je na twitterju ter drugih spletnih avditorijih v vsakem trenutku več Slovencev, kot bi jih zmogel sprejeti kak prireditveni prostor, divji ples posameznikov na družbenih omrežjih ne ostane neopažen. Tudi na tiste, ki obračunavajo v zavetju anonimnosti, prej ali slej posveti luč, saj vsak zapis, četudi brez podpisa, pušča prepoznavne sledi. Neprimerne objave ranijo, sprožajo burne odzive in nemalokrat se začnejo razprave o tem, kje je posameznik, ki neusmiljeno obračunava z drugače mislečimi, zaposlen in kaj na to pravi njegov delodajalec.

Slaba luč pade tudi na delodajalca

Delodajalci so ob spletnih ekscesih svojih sodelavcev vedno bolj v zadregi, saj si prizadevajo za ugled in zaupanje in čim bolj nemoteno poslovanje – od tega so navsezadnje odvisni poslovni rezultati in delovna mesta. Pritožbe delodajalcem, na katere se obračajo skupine in posamezniki, s katerimi sodelavci obračunavajo na svojih zasebnih spletnih profilih, pa so vedno pogostejše. Ignoriranje težav v upanju, da bodo izzvenele, da se bodo prizadeti pomirili, da bo zdaj ta, zdaj oni sodelavec enkrat že dozorel in uvidel nesmiselnost spletnih obračunov, očitno ni obrodilo sadov. Tudi odgovori delodajalcev prizadetim v smislu: »Oh to, da bi vas bilo treba požgati, je naš sodelavec napisal v svojem prostem času, na svojem zasebnem profilu, svoboda govora, saj razumete, to ni naša stvar, drugače je čisto prijazen družinski človek,« ne razrešujejo težave. Slaba luč, če sodelavci brutalno obračunavajo s celim svetom, hitro pade tudi na organizacijo. Če drugega ne, bodo vodstvo in zaposleni ob odmevnosti primera deležni številnih neprijetnih vprašanj poslovnih partnerjev in kupcev. Lahko pa situacija preraste v krizno situacijo z resnimi posledicami za organizacijo in vpletene posameznike. Najbolj bolijo in tudi najdražje so posledice za ugled in zaupanje.

Nikjer nas ne omenjajte, nikjer nas ne označujte

This image has an empty alt attribute; its file name is 2020-07-19_08-24-15.png

Ko se začnejo brutalni napadi na spletu, prizadeti najprej pogledajo, od kod prihaja napadalec in kje je zaposlen. Do podatkov o delodajalcu pač ni težko priti, saj mnogi uporabniki že v svoj profil zapišejo, kje so zaposleni in kaj delajo, ali pa do delodajalca pripelje preprost vpis besnega tviteraša ali facebookarja v iskalnik. Nerodno je, če se izkaže, da gre za izpostavljenega predstavnika podjetja ali organizacije, ki deluje v nasprotju z vsemi organizacijskimi vrednotami. Podjetja in organizacije si pomagajo na različne načine. Zaposlenim v vse možne akte zapišejo, da morajo delovati na način, ki ne škodi ugledu družbe, kar velja tudi za spletno komunikacijo. Posebej poudarijo, naj sodelavci v zasebnem udejstvovanju, pa naj bo to v interesnih, političnih, spletnih ali drugih izpostavljenih okoliščinah, to počnejo izključno v svojem imenu in ne v imenu družbe. Ob tem med vrsticami prosijo: za božjo voljo, nikjer nas ne omenjajte, nikjer nas ne označujte. Ne pišite imena delodajalca v svoje zasebne profile in v nobenem trenutku na družbenih omrežjih ne dajajte vtisa, da to, kar komunicirate, komunicirate v imenu delodajalca. In seveda, v svoji spletni komunikaciji ne razkrivajte notranjih informacij, ne fotografirajte internih zabav in dogodkov, poslovnih prostorov in sodelavcev in tega ne objavljajte na družbenih omrežjih. Ne zaleže kaj dosti. Že naslednji dan je vse na facebooku.

Organizacije in podjetja neprimerna komunikacija sodelavcev na družbenih omrežjih upravičeno skrbi. Rešitev iz zagate ne leži v tej ali oni prepovedi, pač pa v izobraževanju in ozaveščanju sodelavcev, krepitvi odnosov in vodenja, organizacijske kulture in komunikacije, ki ne rani.

Ni opravičila za diskreditacije, napade in obračune

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_20191114_173624-1-683x1024.jpg
Dr. Damjana Pondelek je svetovalka vodstvom in kolektivom na področju strateškega in kriznega managementa, odnosov, komunikacije in vodenja.
damjana.pondelek@urednica.si

Številni posamezniki, ki na spletu niso zmogli krotiti svojih čustev ali pa se jim to ni zdelo potrebno, so zaradi svojih virtualnih besednih bojev že doživeli realne posledice. Med temi so izguba kredibilnosti, službe, možnosti za napredovanje, poslovne priložnosti, tudi partnerstva so se že lomila na ta račun. In vendar nas nič ne izuči. Nekako še razumemo, da na ulici ne moremo kričati na mimoidoče, s katerimi se ne strinjamo ali so nas morda s čim razjezili (pa tudi tu so zavore že dodobra popustile), na spletu pa imamo občutek, da je resnično dovoljeno prav vse. Vendar ni nobenega opravičila za diskreditacije, napade in besne obračune. Ne v realnem svetu in ne na spletu. Še posebej je tovrstno ravnanje nerodno za posameznike, ki imajo odgovornost vodenja, pa naj gre za vodenje z zgledom v družinskem krogu, torej za vzgojo otrok, vodenje sodelavcev ali vodenje širše skupnosti. Napadalna, žaljiva komunikacija na družbenih omrežjih je vedno slab zgled. Nihče, ki je odgovoren za skupnost, sodelavce, družino in zase, ne more svoje odgovornosti priložnosti odložiti, se prepustiti najnižjim čustvom na spletu, izliti svoje frustracije in jeze, porušiti vseh mostov, potem pa se izgovarjati, da je to storil na svojem zasebnem profilu in v svojem prostem času, v svojem peskovniku svobode. Za izpostavljene posameznike so v to svobodo vgrajeni višji standardi in višja družbena pričakovanja. Osnovnih pravil spoštljivega obnašanja in komunikacije, ki ne rani, pa se zmore in mora držati prav vsak – tudi na spletu.

Zmoremo

Upravičeno smemo pričakovati, da se bo posameznik zmogel izraziti na način, ki ne ruši in ne rani in bo tako v realnem kot tudi virtualnem svetu zmogel sobivati na način, da ne ogrozi svojega ugleda in ugleda delodajalca. Vendar moramo zaposlenim pri tem pomagati. Z izobraževanjem, ozaveščanjem in spremljanjem sodelavcev, z dobrim vodenjem, s krepitvijo organizacijske kulture in predvsem z zgledom.