Svetuje: Damjana Pondelek, krizna komunikatorka
Razmišljam o ranljivosti in nemoči zaposlenih na področju vzgoje in izobraževanja, ki postanejo slaba novica dneva. Zaradi narave vašega dela, narave dela medijev in spremenjenih družbenih razmer se to zgodi zelo hitro. Razmišljam o vseh »mojih« vzgojiteljih, učiteljih in ravnateljih, ki sem jim kot krizna komunikatorka v zadnjih letih pomagala v kriznih situacijah in aferah, v trenutkih ohromljenosti in nemoči. Njihovo skupno število se tudi letos giblje med veliko in preveč. Dejstvo je, da so krizne situacije v vrtcih in šolah vedno pogostejše, vodstva vrtcev in šol in zaposleni pa praviloma niso pripravljeni na silovit družbeni, medijski in tudi politični pritisk, ki se zgodi, ko gredo stvari narobe.
Občutek, da se zaradi takšnega ali drugačnega spodrsljaja za prizadete(ga) vse podre kot hišica iz kart, ter da znotraj šolskega sistema ni nikogar, ki bi v najtežjih trenutkih lahko pomagal, ni prijeten. A časa za solze ni, na vrata šole in vrtca v krizni situaciji trkajo zaskrbljeni starši, mediji, ministrstvo, policija, center za socialno delo, tožilstvo, šolska in delovna inšpekcija, člani sveta zavoda, predstavniki lokalne skupnosti…. Odgovore in pojasnila pričakujejo, potrebujejo, terjajo takoj.
Prvi ukrepi in pojasnila so ključni
Mediji navadno med prvimi najdejo pot na šolsko dvorišče. Če prva pojasnila vodstva niso dovolj premišljena in utemeljena, to krizno situacijo še poglobi. V takšnih situacijah namreč šteje prav vsaka odločitev, vsaka javno izrečena beseda. Največkrat prav prva pojasnila in ukrepi odločajo o tem, ali bo neljubi dogodek prerasel v neobvladljivo krizno dogajanje ali ne. Zato je najbolje in najbolj učinkovito, če lahko dogajanje ujamemo in zajezimo na samem začetku, preden vodstvo vrtca ali šole sprejme prve ukrepe in poda prva pojasnila. Za dober izid iz krizne situacije sta namreč zelo pomembna izbor in vrstni red ključnih ukrepov in pojasnil, njihova celovitost, smiselnost, konsistentnost. Potrebna so hitra, poštena, verodostojna pojasnila, vsem, ki jih potrebujejo, v prvi vrsti pa zaposlenim, učencem in staršem. Če se vrtec in šola zavijeta v molk, izgubljata možnost vsaj delnega nadzora in upravljanja nastale situacije. Poglabljajo se nezaupanje javnosti, negativna medijska publiciteta in negativna javna percepcija. Seveda pa tudi hitra pojasnila ničesar ne rešijo, če vodstvo ni ustrezno pripravljeno in se v stiski zateče k izgovorom, lažem, v aroganco, zanikanje, podcenjevanje, olepševanje situacije, ter v druge uničujoče zasilne izhode.
Težko je. Nič v življenju vas ne pripravi na to.
Nič v življenju vas ne pripravi na silovit družbeni, medijski in politični pritisk, ki se zgodi v trenutku, ko se nekomu porodi občutek, da ste se kot vzgojitelj, učitelj, ravnatelj pregrešili zoper šolski sistem in družbena pričakovanja. Že drobna anonimka je dovolj, da spoznate delovanje sistema »po uradni dolžnosti«. Več kot mesec dni dela in pogovorov s starši, regulatorji in organi pregona, da smo skupaj z vodstvom šole dokazali, da so bile obremenjujoče in uničujoče anonimne navedbe neosnovane. V zadnjem letu smo se kar sedemkrat ukvarjali z izjemnimi pritiski na vrtce ali šole zaradi domnevnega nasilja učitelja ali vzgojitelja nad otrokom. V vseh teh primerih je bilo upravljanje kriznih situacij izjemno kompleksno in zahtevno, kar je tudi sicer značilno za krizne situacije v šolstvu ter na drugih področjih, kjer so vpleteni otroci. In tisti, ki skrbijo zanje.
Velika pričakovanja, velika razočaranja
Na šole in vrtce, na učitelje in vzgojitelje in kajpada na ravnatelje se pripenjajo izjemna družbena pričakovanja, ki pa se kaj hitro prevesijo v silna razočaranja. Družba pričakuje, da bosta šola in vrtec prostor vzgoje, izobraževanja, strokovnosti, varnosti, predanosti, dobrote… Skratka edini prostor pod soncem, na katerega ne bo nikoli padla senca človeške slabosti in zmotljivosti. Posledično je, ko gre za zaposlene v šolstvu, vsakršen odmik od moralnih, družbenih, strokovnih in drugih norm deležen neizprosnega javnega zgražanja in obsojanja. Za začetek.
Konflikt je hitro tu
Čez šolski prag stopata nemoč in frustracija staršev, ki so od življenja, službe in družbe pričakovali več in želijo več in bolje vsaj za svoje otroke. Pri tem so brezkompromisni in neustrašni. Učiteljica starša opomni, da je prepozno pripeljal otroka v šolo in ga prosi, naj ne zamuja več. Pred razredom prvošolčkov kriči nanjo, da bo otroka pripeljal, kadar bo on hotel in doda še nekaj sočnih. V vrtcu pa gospa mama tuli na vzgojiteljico, da njenega otroka, dokler njihova družina tako drago plačuje vrtec, ne bo nihče silil k pospravljanju copatk. V šoli in v vrtcu ni znanj, kako komunicirati s »pacienti« in kako upravljati s pričakovanji staršev in družbe, ki so včasih vse prej kot realna. Učitelj ali vzgojitelj se odzove obrambno in konflikt je tukaj. O njem doživeto pripovedujejo otroci, zaposleni, starši, vse podrobnosti so na Facebooku, Twitterju in na blogih posameznikov, ki menijo, da se je njim ali njihovim otrokom zgodila krivica. Nemalokrat je zgodba zanimiva tudi za medije.
Nihče vas ne more tako raniti, kot se lahko ranite med seboj
In tu so še bitke, ki jih bijete zaposleni med seboj. Prestižne bitke, bitke moči in zadnje čase žal tudi eksistenčne bitke. Plače so slabe in zaposlitve za nedoločen čas so težko dosegljive, zlasti mladim. Tako se lomijo odnosi in ljudje. Nihče vas ne more tako raniti, kot se lahko ranite med seboj. Bolečina se hitro prelije čez rob in nesoglasja se iz zbornice, običajno s »pomočjo« sodelavcev, preselijo tudi v medijski prostor. To je prostor, ki se hrani s konfliktom in bolečino in kot tak ni primeren za razreševanje sporov in nesoglasij.
Krizne situacije in afere v šolah in vrtcih
Ko so me pred leti prve šole in vrtci prosili za pomoč v kriznih situacijah in aferah ter da zaposlene izobražujem o tem, kako komunicirati v najtežjih situacijah, sem se zgrozila, kam smo prišli kot družba, da vzgojitelji in učitelji potrebujejo specialna komunikacijska znanja, vodstva šol in vrtcev pa pomoč kriznega komunikatorja. A družbena situacija se je zadnja leta dejansko izjemno zaostrila in realnosti ni mogoče ubežati, četudi ni takšna, kot bi si jo želeli. Z znanji kriznega komuniciranja moramo tako danes opremljati zaposlene v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, v šolah in vrtcih, v domovih za upokojence, v knjižnicah…
Najtežje komunikacijske situacije v tem trenutku žal domujejo v prvih šolskih klopeh, pogosto pa prevračajo tudi stolčke v vrtcih. Zato je prav, da imate tudi vzgojitelji, učitelji in ravnatelji osnovna znanja in orodja, ki so v dragoceno pomoč pri preprečevanju in upravljanju kriznih situacij in afer v šolah in vrtcih.
Več informacij: www.urednica.si; info@urednica.si; Damjana Pondelek