Javno zdravstvo bo vedno pod drobnogledom javnosti, ki ima »pravico vedeti«. Res je, državljani imajo pravico vedeti, kako se trošijo sredstva, ki so jih zaupali v upravljanje državi. Zagotovo pa ne pričakujejo, da bodo nosilci javnih funkcij in pooblastil odložili svojo strokovnost v kot skupaj z odgovornostjo in sprejemali le še odločitve, ki bodo množicam (in medijem) zagotovo všečne.
Pritisk ugajati javnosti je dandanes nedvomno izjemen in maje tla pod nogami mnogim, ki naj bi v tej družbi strateško načrtovali, vodili in odločali. Ne le v zdravstvu. Sicer predsednik vlade ne bi spreminjal svoje odločitve glede cepljenja, pa kakršnakoli bi že bila. Sicer sindikalni voditelji ne bi skupaj s svojimi člani sredi recesije in dežja stali na ulicah za višjo najnižjo plačo. Sicer predsednik države ne bi rajal z nogometaši, premier pa jim ne bi čistil obutve. Sicer politični odločevalec ne bi priložnostno izjavljal: »Sram me je in žal mi je, da sem v tem trenutku v Sloveniji zdravnik.« Sicer se direktor bolnišnice ne bi javno opravičeval in zagovarjal, ker poskuša vzpostaviti nekaj osnovnega reda na področju komuniciranja.
Pritiska ni lahko zdržati
Predstavljajte si sebe – v sliki in besedi na prvi strani medijev. Predstavljajte si, da mediji kritizirajo vašo premišljeno in strokovno utemeljeno odločitev. Kritizirajo jo, ker nekaterim skupinam odločitev ni všeč, zato so svoje stališče javno predstavili. Po medijskih objavah vas vsakih pet minut kličejo velmožje in apelirajo na vas, prosijo, grozijo, pritiskajo, predlagajo, da spremenite odločitev. Kličejo tudi vašega šefa, ženo, otroke, sodelavce, prijatelje in prosijo, grozijo, pritiskajo, predlagajo, naj vas vendarle spametujejo. Kaj boste storili? Koliko časa boste vztrajali pri vaši strokovni odločitvi? Boste vztrajali tudi za ceno izgube službe, položaja, zaveznikov? Večina tega pritiska ne zdrži, predvsem pa ne želi tvegati izgube, zato smo priča presenetljivim odločitvam, ali njihovim nenadnim spremembam, ki jemljejo dih. Sklepajo se kupčije, zavezništva, »prijateljstva«. Vse zato, ker ljudje na svojih odločevalskih mestih in v svojih odločitvah niso dovolj suvereni. Ker so prepričani – in morda imajo celo prav – da je njihov položaj nekaj najboljšega, kar se jim je zgodilo, vse preveč časa – namesto strateških odločitvam – posvečajo ohranjanju in utrjevanju obstoječega stanja (t.j. položaja) in se zatekajo k javnosti všečnim odločitvam. Če bi lahko posamezniki, ki odločajo, kdaj pa kdaj vstali in rekli: »te igre se ne grem več«, bi bili nedvomno priča boljšim in bolj konsistentnim odločitvam v zdravstvu. Konsistentnih in strokovno utemeljenih odločitev pa ni težko prepričljivo predstaviti v javnosti. Predstavljati danes belo, jutri pa črno, ker tako terja javnost, in nato spet malo belo, da bo zadovoljna tudi stroka, pa je povsem druga pesem. Ob tem predstavnik za odnose z javnostmi še zdaleč ne bo edini, ki bo v zadregi, kako argumentirati spremembo stališč. Pričakovanja, da je slabe odločitve z nekaj komunikacijske spretnosti mogoče predstaviti kot dobre, so sicer pogosta, a vse premalo realna.
Ne bojte se odločati in ne poskušajte ugajati
Ker odločevalci v zdravstvu ob sprejemanju odločitev vedno bolj razmišljajo o tem, kako bo posamezna odločitev odmevala v javnosti, je moj komunikacijski nasvet: Ne razmišljajte SAMO o tem, ne bojte se odločati in ne poskušate ugajati. Neskončno iskanje potrditve v očeh drugih ne bo obrodilo sadov. Nihče ne more ugajati vsem in vsakomur. Zato odločitve potem, ko je bila dobro premišljena, strokovno utemeljena in predstavljena javnosti, ne spreminjate več. Stojte zanjo in jo, če je to potrebno, vsakič znova argumentirajte. In predvsem – ne dovolite si sprejemanja populističnih odločitev zaradi priložnostnega pritiska javnosti. Javni pritisk mine, slaba odločitev ostaja.
Objavljeno v Medicini danes, december 2010
Damjana Pondelek, strateška komunikacijska svetovalka in krizna komunikatorka, direktorica podjetja Urednica, odnosi z javnostmi, d.o.o.
Pri povzemanju naših strokovnih vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo.