Anonimka, sistemska bližnjica za obračun z vami

Dr. Damjana Pondelek, direktorica podjetja Urednica, je strokovnjakinja za strateški in krizni menedžement in strateška svetovalka odločevalcem, vodstvom, in kolektivom v zahtevnih okoliščinah. Je cenjena govornica in predavateljica na kongresih, konferencah, okroglih mizah, izobraževanjih in drugih dogodkih. damjana.pondelek@urednica.si

Anonimke so poceni, učinkovito in uničujoče sredstvo za obračun z nasprotnikom, sodelavcem, šefom in drugimi izpostavljenimi posamezniki, s katerimi želi anonimni pisec javno obračunati. Kajti anonimka praviloma ni spisana z namenom, da bi sramežljivo stala v kotu, pač pa s ciljem, da gre (slab) glas o vas v deveto vas.

Prav tako ni napisana zato, da bi razrešila kaj, kar ni mogoče razrešiti po nobeni drugi poti. V tem primeru bi videli dve, morda tri anonimke na leto.  Situacije, ki jih ni mogoče rešiti z iskrenim pogovorom, iz oči v oči,  so namreč izjemno redke. Pri več sto anonimkah, kolikor se jih vsako leto zgosti v družbenem prostoru, pa si ni mogoče več zatiskati oči. Gre za premišljeno, zlobno sistemsko bližnjico za obračun s tistimi, ki stojijo na poti. Torej predvsem z izpostavljenimi vodilnimi posamezniki, ki jim je javni obračun tudi namenjen – s ciljem, da se jim odvzame ugled, dostojanstvo, dobro ime; vsem na očeh.

Nezaslišano, ste slišali?!

Anonimka želi biti, za razliko od njenega pisca, vidna, slišana, opažena. S svojo vsebino želi šokirati in spodbuditi javni odziv in ogorčenje. Napisana je z namenom, da sproža javno ogorčenje in osramoti posameznika, zoper katerega deluje. Vse s ciljem, da spodbudi družbene institucije k takojšnjemu ukrepanju, medije k takojšnjemu poročanju, tistega, zoper katerega je spisana, pa k bolj zadržanemu delovanju, še raje pa k umiku, odstopu.

Anonimka, sistemska bližnica

Preganjalci namreč nimajo časa čakati, da poteče mandat ali da bi zoper človeka, ki jim je napoti, stekli postopki za razrešitev, če obstajajo razlogi za to (pa jih običajno ni). Zato ubirajo poti, kjer ni oprijemljivega varstva za žrtev in anonimka je njihova prva, za nasprotnike povsem varna izbira. Z njo javno osramotijo človeka, sami pa ostajajo v skrivališču anonimnosti, iz katerega se pritajeno hahljajo. Ker imajo občutek, da ne bo nihče nikoli izvedel, kdo je zadaj, pišejo anonimke pod krinko različnih družbenih skupin, ki jim niti pod razno ne pripadajo. Nizajo obtožbe, ki so na meji absurdnega in čez mejo verjetnega.

V koš z anonimkami? Žal ne.

Anonimka praviloma ni spisana z namenom, da bi sramežljivo stala v kotu, pač pa s ciljem, da gre (slab) glas o vas v deveto vas. Vaši aktivni nasprotniki pa ostajajo varno skriti pod masko anonimnosti.

Dostikrat je že od daleč videti, da je anonimka en velik konstrukt. A to družbenim institucijam ne daje možnosti, da bi strupeno pisanje vrgle v koš, temveč se odzovejo po uradni dolžnosti, z vsemi postopki; kot da bi šlo zares. In stvar je v resnici zelo resna. Najbolj za žrtev, zoper katero se začnejo širiti uničujoče informacije.  A tudi za družbene institucije, ki morajo in za medije, ki želijo verjeti, da gre zares in da je vse res, dokler se ne izkaže drugače. Odveč je omenjati, koliko časa to vzame vsem skupaj in koliko strokovnosti, dela, energije in papirja gre v prazno. Razumeti pa moramo, da npr. šolski inšpektor ob dramatičnih navedbah o nasilju, mobingu, alkoholiziranosti, posegu v spolno nedotakljivost, podpihovanju sovraštva.., ne more preprosto zamahniti z roko, češ, spet anonimka. Gre za resne obtožbe, ki jih je treba preveriti. Vedeti pa moramo, da teh zaskrbljenih in dramatičnih anonimnih pisem inšpektorjem praviloma ne pišejo “zaskrbljeni starši” ali “zaskrbljeni uporabniki”, kakor se ti anonimni pisci radi podpišejo, pač pa notranji “dobro obveščeni” viri. Vsakič znova se izkaže, da vas nihče ne more tako prizadeti, kot se lahko ranite med seboj.

Koliko hudega…

Odveč je tudi poudarjati, kako stresni in obremenjujoči so ti postopki za žrtve, ki se tudi leto dni in več pretežni del časa ukvarjajo z dokazovanjem, da so ravnali strokovno, odgovorno, smotrno, zakonito. Da torej niso skorumpirane, goljufive, zlobne pošasti, kot daje občutek anonimno pisanje, ki se hitro razlije po celotnem družbenem prostoru. To je stresno in boleče za vsakogar ki in ko ga osebno zadeva. Tako je, kar se tiče preganjalcev, tudi mišljeno. Zanje nič osebnega, za žrtve pa huda preizkušnja. ✎ https://www.urednica.si/na-grmado-z-njim/

 

 

 

 

 

Kriv je, jasno!

Preganjalci, vaši aktivni nasprotniki, oviti v plašč anonimnosti, lahko vsakič znova računajo na pomoč družbenih institucij, ki reagirajo po službeni dolžnosti, medijev, ki ne bodo spustili dobre zgodbe, četudi slutijo, da dejstva morda niso čisto na mestu in množice posameznikov, ki služijo kot prenašalci govoric.  Potrebna je namreč precejšnja previdnost in modrost, da posameznikov kot opazovalcev sredi družbenega ogročenja ne potegne v vrtinec, ko se še sami z zgražanjem, obtožbami, podpisovanjem peticij in prenašanjem govoric ne spreminjajo v preganjalce in nič hudega sluteč sodelujejo v načrtovanem pogromu. To je voda na mlin preganjalcev, aktivnih nasprotnikov, ki jih uspešnim izpostavljenim posameznikom kot ste sami ne manjka. Aktivni nasprotniki ostajajo v senci anonimnosti, institucije, mediji in množica delajo zanje, življenje prizadetega izpostavljenega posameznika pa je uničeno.

V kriznih situacijah nihče ne zmore sam.

V dolgotrajnih in mučnih postopkih mnogi obupajo in se tako ali drugače prenehajo boriti in se umaknejo. Tudi tragične zgodbe so vmes, o katerih se v strokovnih krogih le šepeta. Vodilni drug drugega tolažijo, da ti posamezniki najbrž niso bili dovolj močni, dovolj pripravljeni na funkcijo in da bi sami opravili bolje. Pa pride čas, ko se srečamo v hudih zgodbah in se izkaže, da skozi afere nihče ne more sam. Nihče ne zmore brez posledic prenašati javnega sramotenja in krivice. Prav vsak potrebuje pomoč in podporo v situacijah, kjer se zgostijo vsi družbeni absurdi in začnejo delovati zoper posameznika v nemilosti.  Zato je pomembno, da se čimprej srečamo in strokovno sodelujemo od samega začetka. ✎ https://www.urednica.si/krizna-situacija/

Ena anonimka, mnogo žrtev

Preganjalci poznajo delovanje družbenih institucij dosti bolje od žrtev. Par anonimnih besed o korupciji, zlorabi davkoplačevalskih sredstev, po možnosti ščepec goljufije in razvrata, za vsak slučaj še mobing in malo nasilja, pa se bodo mediji in družbene institucije odzvali, kot se od njih pričakuje. Takoj in intenzivno.

Ste kdaj pomislili?

Vam je kdaj prišlo na misel, da je človek, o katerem se izrekajo institucije, poročajo mediji in krožijo govorice, morda nedolžen? Da so morda na delu njegovi aktivni nasprotniki, ki so izbrali sodišče javnega mnenja za hiter obračun z izpostavljenim posameznikom, ki jim je v napoto? Ste kdaj razmišljali, zakaj se človeku, ki ni v kazenskem postopku, v hitrem medijskem sojenju odreka pravica, da se ta lahko pred objavo opredeli do zatrjevanih kršitev oz. obtožb? In zakaj se mu z dopuščanjem anonimnosti tistih, ki sporažjo očitke, odreka, da bi izpostavljeni posameznik vedel, kdo in česa ga sploh obtožuje. Ste kdaj razmišljali, zakaj imamo poleg pravosodnega sistema z dokaj jasnimi pravili in varovalkami še vzporeden parasistem po modelu lova na čarovnice, ki jer ni pravil in pravice za tistega, na katerega letijo očitki? Se vam zdi prav, da so objavljeni vsi osebni podatki, vključno s fotografijo človeka, zoper katerega se izrekajo anonimne obtožbe, tisti, ki jih izrekajo, pa ostajajo varno skriti, saj njihova identiteta ni znana oz. se jo ščiti? Je prav, da se mediji in institucije, ki niso del pravosodnega sistema, izrekajo o “nedomni krivdi” človeka. Kaj pa, če se motijo? In motijo se mnogokrat. Marsikdo, zoper katerega se izrekajo anonimne obtožbe, namreč ni kriv. In marsikdo, ki anonimno obtožuje, ne govori resnice.

Anonimke so strup

Počasi se bomo morali začeti zavedati, da so anonimke toksično sredstvo, ki razkraja zaupanje med nami in ustvarja prostor za strukturno nasilje. Danes nad vašim kolegom, sodelavcem, šefom, jutri nad vami. Anonimne obtožbe čez noč vzamejo dobro ime, dostojanstvo, ustavno zagotovljene pravice… V družbi pa ustvarjajo prostor za silovit obračun z izpostavljenimi posamezniki v nemilosti na sodišču javnega mnenja, kjer so dokazi odveč in so dejstva nepomembna, saj že vnaprej vemo, da je dim, kjer je ogenj. Pa je res tako?

Kaj bomo storili z vsemi primeri, ko se naknadno izkaže, da posamezniki niso ne kriminalci niti pošasti, kot je bilo predstavljeno, a so ljudje uničeni. Kdo jim bo povrnil, kar jim je bilo odvzeto; dostojanstvo, dobro ime in življenjska moč?

Ne čakajte

Anonimne obtožbe? Ne čakajte, da bo minilo. Reagirati je treba takoj in tam, kjer se napad odvija. Na sodišču javnega mnenja. Vsakič znova. Strokovna pomoč od samega začetka je ključna. Zato je pomembno, da se čimprej srečamo. Anonimne obtožbe niso nedolžne. To je resna krizna situacija, ki lahko ogrozi ugled, dostojanstvo in prihodnost izpostavljenega posameznika v nemilosti in temu primerno moramo tudi ravnati.

Težave z anonimkami? Najhitrejša pot do nas: mobilni 041 773 540   e-pošta  info@urednica.si 

Pri povzemanju naših vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo. Sicer pa smo veseli, če pomembne vsebine najdejo pot med ljudi.