Ali je delodajalec dolžan zagotoviti srečo?

Vem, mnogi vam zagotavljajo, da je sreča na delovnem mestu dosegljiva in da vam pripada.  Pravijo, da vas do nje loči le še nekaj lepih misli, ki si jih mrmrate na poti na delo, par balonov v službenem dvigalu, košarica sadja v pisarni, idilično ozadje na računalniškem zaslonu, topla kava in hladen objem s sodelavci (ali morda obratno). Pa žal ni tako preprosto.

Zapis je bil prvič objavljen v časopisu Dnevnik, 14.12.2019, v rubriki Zaposlitve & Kariera

Preden vas preseneti informacija, da, podobno kot nočni lokal ni najboljši prostor za iskanje ljubezni, tudi delovno okolje ni najboljše mesto za iskanje sreče, se moramo pogovoriti o tem, kakšno srečo sploh iščemo in zakaj smo pripravljeni verjeti, da smo v organizacijah le še eno skupinsko igrico stran od nje? Pri odnosih in vodenju namreč ni bližnjic.

Ne sreče, profesionalizma in zaupanja nam manjka

Gotovo opazite razliko med kosilom, ki ga skuhate z ljubeznijo in, denimo, pirejem iz vrečke. Med odnosom, ki ga gradite desetletje in naključnim pogovorom z neznancem na avtobusni postaji. Pa med službenim dogodkom ob koncu leta, na katerega odidete z veseljem in tistim, kamor odidete s kepo v želodcu, po službeni dolžnosti, ker se to od vas pač pričakuje. Kaj pa razlika med subtilnim vsakodnevnim poniževanjem in cinizmom in spoštljivimi službenimi pogovori? Med porušenimi delovnimi odnosi in odnosi, ki vas navdihujejo? Med »delajmo se, da smo vsi srečni« in organizacijsko kulturo sodelovanja, spoštovanja in varnosti? Ker, če ni bistvene razlike, če je vseeno, potem se lahko še malo pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu.

Premalo balonov?

A to »srečo« hitro skali dejstvo, da sodelavci tako ali drugače odhajajo. Nekateri v bolniško, drugi novim izzivom naproti, nekateri so fizično še tukaj, a so njihove misli drugje, eni so jezni, drugi apatični, nekateri živijo za konce tedna, spet drugi komaj še krmarijo med obveznostmi in bremeni. Delodajalci pa se sprašujejo, kje je dodana vednost, kam še šla motivacija, zakaj je toliko bolniških odsotnosti, toliko nesreč pri delu, toliko nezadovoljnih strank, toliko odpoklicev.

Premalo balonov? Premalo srečnih napisov na stenah? Ne, sodelavci ne odhajajo, ker delodajalci niso poskrbeli za zabavo, pač pa, ker poskušajo najti primernejše delovno okolje zase. To pa mnogi storijo šele takrat, ko se znotraj delovnih odnosov in razmer resno ustrašijo za svoje zdravje. Nikomur ni lahko oditi.

Prej ali slej poči

Ob težavah z odnosi in vodenjem, sodelovanjem, komunikacijo, organizacijo in vseh drugih izzivih ne smemo zamahniti z roko in pogledati stran. Sicer prej ali slej poči in srečamo se v hudih zgodbah, ki jih je potrebno reševati. Seveda ne z ustvarjanjem novih iluzij, pač pa najprej z odgovornim upravljanjem krizne situacije, temu pa morajo slediti sistemske spremembe, s katerimi je organizacija vse predolgo odlašala. Čas je za odgovorno vodenje, poštene odnose do deležnikov, v prvi vrsti do sodelavcev in uporabnikov, premišljeno upravljanje tveganj, ranljivosti in sprememb.

Dr. Damjana Pondelek, direktorica podjetja Urednica, je strokovnjakinja za strateški in krizni menedžement in strateška svetovalka vodstvom in kolektivom v zahtevnih okoliščinah. Te so močna spodbuda za nujne organizacijske spremembe, stabilno rast in krepitev podjetja, vodstva in sodelavcev. Podjetja spremlja v obdobju velikih sprememb in transformacije in pri tem svetuje lastnikom, vodstvu in sodelavcem. Pogovorimo se: damjana.pondelek@urednica.si

Potrebujemo – nič več in nič manj – profesionalizem na vseh naših poteh. Potrebujemo zavedanje, da smo na delovnih mestih zato, da delujemo v dobro organizacije, nas samih in vseh naših deležnikov. Samo z dobrim delom, profesionalnim, odgovornim vodenjem in poštenimi odnosi lahko krepimo zaupanje med nami.

Kaj pa sreča?

Sreča je, da je že dobro desetletje s slovenščino prevedena knjiga Pascala Brucknerja, Nenehna vzhičenost – esej o prisilni sreči. Želim si, da bi kdaj prišla v roke nesrečnikom, ki organizacijam in vodstvom, ki bo potrebovali resne sistemske spremembe, krepitev vodenja, odnosov in procesov, ponujajo hitre recepte za srečo. Kajti to je neodgovorno in nevarno. Z Brucknerjevimi besedami:  »Hliniti dinamičnost in dobro voljo ter upati, da bo žalost, ki smo jo pometli pod preprogo, izginila sama od sebe« prav nič ne pomaga. Nasprotno, podjetja, vodstva in kolektive spravlja še v večjo nevarnost in stisko, saj daje lažno upanje, hkrati pa jih odmika od resnega in odgovornega dela.

Kaj pa odgovornost?

Ko se začne zapletati pri odnosih in vodenju, moramo delovati odgovorno. Ni časa in prostora za napihovanje balonov, igre z žogicami, pisanje lepih misli po stenah, bingljanje z dreves v doživljajskih parkih in poslušanje pojočih tibetanskih posod. Ja, marsikaj slišim. Resnično se izogibam vprašanju »kje ste bili in kaj ste postorili do zdaj,« a večkrat so krizne situacije, ki jih rešujemo v podjetjih in organizacijah takšne, da ljudje povedo kar sami; včasih med smehom, še večkrat med solzami. Vem, v človeški naravi je, da iščemo bližnjice in radi prisluhnemo sladkim besedam, da bo šlo brez truda. Vprašajte lepotno industrijo, koliko kremic, praškov, diet in drugih pripomočkov so že prodali neskončni množici posameznikov, ki računajo na pot do uspeha brez napora.  In v organizacijah, ki upajo, da bodo težave nekako minile same, predvsem pa hitro in brez večjega napora, ni prav nič drugače.

Vem, ljudje se oprimemo vsakega upanja, a upanje, da bo prisilna sreča preglasila ranjene odnose v kolektivih, slabo vodenje in odsotnost zdrave komunikacije in sodelovanja, je prazno in zelo nevarno. Podjetja pripelje do točke, ko se moramo v okviru upravljanja kriznih situacij ukvarjati z vprašanjem nadaljnjega obstoja, porušenega zaupanja, toksičnih odnosov, okrnjenega poslovanja. Nevarno je čakati, da se tako zaplete.

Delovno okolje spoštovanja, zaupanja in varnosti

In še odgovor na vprašanje iz naslova. Ne, delodajalec vam ne more zagotoviti sreče. Lahko pa zagotovi delovno okolje spoštovanja, zaupanja in varnosti, kjer bodo sodelavci lahko strokovno rasli, kjer bo njihovo delo cenjeno in bodo cenjeni tudi sami. »Takšno delovno okolje je gotovo sreča,« boste rekli. Ne, ni sreča. To je zavzeto, odgovorno, profesionalno delo za boljše odnose in vodenje, za zaupanje in spoštovanje med nami. Pripravljeni? Čas je.