“Ekskluzivno za našo televizijo” – zares slaba ideja v krizni situaciji

V kriznih situacijah ni prostora za domačijske odnose z javnostmi, vključno z odnosi z mediji. Ekskluziva, pogovor le z izbranim medijem/novinarjem in skrivanje pred ostalimi, je najslabša izbira v krizni situaciji (in tudi sicer), saj širi nezaupanje in afero le še poglobi.

slikica
Pri Urednici upravljamo krizne situacije. Vidimo jih čisto od blizu in vidimo jih bistveno, bistveno več, kot jih zmore doživeti in preživeti posamezen nosilec družbene funkcije. Poznamo pritiske in mehanizme, ki začnejo delovati v takšnih okoliščinah – za tistega, ki je slaba novica dneva, so zelo stresni. Močne posameznike vidimo v trenutkih njihove največje nemoči. Zato vemo, kako zelo pomembno je, da tudi najbližnji sodelavci odločevalca, sploh zaposleni, ki so zadolženi za komuniciranje, vedo o kriznih situacijah vsaj toliko, da organizaciji in vodstvu ne delajo škode.

Strinjati se, oz. se ne angažirati dovolj za učinkovito odsvetovanje, ko nekdo od zaposlenih sredi krizne situacije položi na mizo idejo o ekskluzivnem pogovoru (npr. da se  pusti vse medije več dni čakati, dan pred novinarsko konferenco pa odločevalec nastopi v ekskluzivnem pogovoru za en sam medij) je zelo pogost primer slabe prakse, ki je  kratkoročno in dolgoročno škodljiva za vse vpletene.

“Ekskluzivno za našo televizijo” – zares slaba izbira v krizni situaciji:

  •  Nosilec družbene funkcije in njegova organizacija imata dolžnost zagotavljati enakopraven dostop do informacij medijem in javnosti. Če tega organizacija ne zna/ne želi zagotoviti, vzpostavlja prostor informacijskega nemira in kaosa, ki hromi njeno delovanje.
  •  Novinar, ki pridobi ekskluziven intervju, ne bo z nosilcem družbene funkcije zato nič prijaznejši. Vemo, da se mnogi podajajo v tovrstne aranžmaje s tem upanjem, vemo pa tudi, da je to upanje prazno in da so razočaranja velika. Novinar, če je le kaj življenja v njem, ne vabi na pogovor zato, da bi ugajal (nosilcu družbene funkcije), pač pa, da bi prvi zastavil vprašanja, ki se jih človek najbolj boji. Če je odločevalec nevajen tovrstnih pogovorov in ni ustrezno pripravljen nanje, bo rezultat ekskluzivna …(v naslovu). Takšen bo tudi rezultat srečanja z novinarji dan potem, ko jim bo odločevalec pripovedoval tisto, kar je na predvečer že povedal konkurenci. To je zanje stara, že slišana zgodba.
  • Vsi ostali novinarji, ki pojasnil odločevalca ne dobijo (oz  jih dobijo šele kasneje), bodo upravičeno vznemirjeni. Razočarani bodo nad sistemom obveščanja in komuniciranja organizacije in jezni na zaposlenega, zadolženega za komuniciranje ter na odločevalca, ki sta jih “prevarala” na ta neprofesionalen način. Zaupanje bo porušeno. Naslednjič bodo ti novinarji tudi sami poskušali priti od ekskluzive na vse načine, ki jih poznajo.
  • Tudi novinar, ki je dobil ekskluzivno informacijo/pogovor, organizaciji ne more zaupati. Ve, da bo naslednjič morda nekdo drug hitrejši, zato bo tudi naslednjič tekmoval za informacije.

Še enkrat: Pazite na enakopravno obravnavo medijev. Ekskluziva, pogovor le z enim novinarjem v času, ko vsi mediji čakajo na informacije, kar kliče k temu, da se nezaupanje razraste in krizna situacija še poglobi.

Trenutek, ko zvonijo naši telefoni.

 

Trenutek ko potrebujete kriznega komunikatorja, da vam, žal med reševanjem krizne situacije, pove vse tisto, česar vam drugi niso znali ali upali povedati.

Raje bi vam povedali prej:

https://www.urednica.si/komunikacijsko-izobrazevanje/

PS. Odnosi z mediji so le kamenček v mozaiku reševanja krizne situacije, vendar pa lahko postanejo mlinski kamen, če ni profesionalnega, enakopravnega, spoštljivega odnosa, tudi ko informacije niso dobre.

Ne, nobenih bližnjic ni.

https://www.urednica.si/

Damjana Pondelek, strateška komunikacijska svetovalka in krizna komunikatorka, direktorica podjetja Urednica, odnosi z javnostmi, d.o.o.

Pri povzemanju naših vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo.