Tudi zdravnica želi biti razumljena, spoštovana

Ko govorimo o humanizaciji v zdravstvu (no, ne govorimo, pa bi morali), imamo v mislih več spoštovanja, več empatije, več dostojanstva, več avtonomije …, ne le za bolnike, tudi za zaposlene v zdravstvu. Humanizacija v zdravstvu se namreč začne pri zaposlenih. Tudi zdravnica / medicinska sestra si želi biti razumljena, spoštovana, avtonomna …

Žal se z vprašanjem, v kakšnih pogojih delujejo zdravstveni delavci in kako je z njihovimi odnosi, vodstva zdravstvenih ustanov premalo ukvarjajo. To bi nas moralo skrbeti, saj porušeni odnosi v timu ali na nivoju vodstvo-zaposleni pomembno vplivajo na motivacijo zaposlenih in v končni fazi tudi na kakovost obravnave pacientov.

Za bolnike bo poskrbljeno.

In vendar so odnosi in komuniciranje zaposlenih in z zaposlenimi v zdravstvu prepuščeni naključju v prepričanju in pričakovanju, da bo za bolnike v vsakem primeru ustrezno poskrbljeno. Pričakovanja, da bodo zdravniki in njihovi sodelavci zmogli tudi po človeški plati ustrezno poskrbeti za paciente in to ne oziraje se na pogoje dela v odnose v delovnem okolju, so nedvomno velika, a preveč optimistična. Preobremenjen, utrujen in nezadovoljen zdravstveni delavec, ki se vsak dan znova utaplja v delu in slabih odnosih, za množico pacientov ne more poskrbeti tako, kot sicer zna in zmore. Tega pred bolniki in svojci ni mogoče skriti. Slednji sicer redko vnaprej dvomijo v strokovnost in ustreznost zdravljenja. Na strokovnost nekako računajo. Resno pa jih skrbi, s kolikšnim delom izgube dostojanstva, spoštovanja in upravljavskih pravic nad lastnim življenjem se bodo morali sprijazniti, ko bodo najbolj ranljivi. Zato se laična javnost na neustrezne odnose in komunikacijske zdrse v zdravstvu vedno bolj ostro odziva. Bolezni in dogajanja okrog nje ni mogoče jemati drugače kot osebno. Zato so in bodo zdravstveni domovi, bolnišnice in druge zdravstvene ustanove vedno pod kritičnim očesom družbe in medijskimi žarometi. Zato so in bodo pričakovanja državljanov do zdravstvenih ustanov in zdravstvenih strokovnjakov vedno višja kot, denimo, naša pričakovanja do države in političnih odločevalcev. Zato bodo informacije o slabi organiziranosti in premajhni učinkovitosti zdravstvenih ustanov, čakalnih dobah, strokovnih napakah ipd. vedno negativno odmevale. In še posebej bodo vsakič znova močno odmevali komunikacijski zapleti in spodrsljaji, povezani z odnosi v zdravstvu.

Bolnikova duša je razbeljena žerjavica. Ena napačna beseda, pa zagori.

Bolnik, ki se mu ob nepričakovanem poslabšanju zdravstvenega stanja podira svet, nima razumevanja za organizacijo dela v zdravstvu, časovne pritiske, okrnjene odnose v zdravstvenih timih in druge sistemske značilnosti hierarhičnega zdravstvenega sistema. Strokovnjaka, ki mu lahko pomaga, bi rad zase. Ob neosebni komunikaciji, ki je v takšnih razmerah težko drugačna, je osebno prizadet in ranjen. Pacientova duša je kot razbeljena žerjavica. Ena napačna beseda, pa zagori. Če ob usodni diagnozi strokovnjak bolniku ne zmore ponuditi empatičnega odziva na njegovo stisko, slednji to razume kot nečloveško obravnavo, četudi dobi vse informacije o bolezni zdravljenju. A dokler njegova čustva niso sprejeta in upoštevana, strokovnih informacij tako ali tako ne more sprejeti. Za vse večne čase pa si bo zapomnil, kje in kako mu je zdravnik povedal slabo novico.  Če jo je moral sprejeti v družbi drugih bolnikov v bolniški sobi ali na hodniku, bo za okrnjeno človeško dostojanstvo in odvzeto zasebnost krivil zdravnika, ne organizacije dela ali zdravstvenega sistema.

Tudi delodajalec bo, ko se bo bolečina in razočaranje bolnika in svojcev razlila v javni prostor, po odgovornosti najprej vprašal zdravnika in želel zagotovilo, da bo odslej drugače. A ne bo in ne more biti drugače, dokler ne bodo zdravstvene ustanove svojega človeškega obraza pokazale tudi v odnosu do zaposlenih. Preobremenjeni, zapuščeni in degradirani zdravnik, medicinska sestra, tehnik … neizbežno degradirajo in dehumanizirajo medicino, zdravstveno ustanovo in postavljajo pod vprašaj človeško dostojanstvo bolnika. Samo humanost zdravstvenih ustanov v odnosu do zaposlenih lahko jamči in terja njihovo humanost v odnosu do bolnikov in njihovih svojcev.

Poskrbite tudi za zaposlene

Dr. Damjana Pondelek, direktorica podjetja Urednica, je strokovnjakinja za strateški in krizni management in strateška svetovalka vodstvom in kolektivom v okoljih visokih družbenih pričakovanj, tudi v zdravstvu. Vstopa v reševanje kriznih situacij in izobražuje vodstva in kolektive, saj je mnoge hude zgodbe mogoče preprečiti.  Damjana.Pondelek@urednica.si

Vsakič, ko zdravnika v stiski pustimo samega, je humanizacije v zdravstvu manj. Zato bi za začetek veljalo razmisliti o vlogi predstojnikov. Želimo, da se posvečajo številkam ali ljudem? Kaj je potrebno storiti, da bo večina predstojnikov predstojnikov v pravem pomenu besede? Da bodo zmogli stati ob zaposlenih v dobrih in slabih časih? Naše dosedanje izkušnje z upravljanjem kriznih dogodkov v zdravstvu kažejo, da strokovnjak, ki se mu je zgodil varnostni zaplet oz. je soudeležen v kriznem dogodku, zaradi čustvene vpletenosti ne more ustrezno soočati s tistimi, ki terjajo odgovore. Zato vsaj pri medijskih nastopih v kriznih situacijah vedno vztrajam, da morajo namesto strokovnjaka, druge žrtve, nastopiti njegovi nadrejeni in vodstvo in še vedno se je izkazalo, da je to prava pot. Letos smo komunikacijsko izobraževali prek tisoč zaposlenih v različnih bolnišnicah in želijo si, da bi predstojniki stali za njimi tudi, ko je potrebno stopiti pred paciente in svojce in pojasniti neželen dogodek. Pa ne govorimo o pometanju stvari pod preprogo, temveč o temeljni zaščiti zdravstvenega delavca, druge žrtve, ki se v svoji bolečini in prizadetosti ne more samostojno in racionalno soočiti s čustvi svojcev ali celo z medijskim pritiskom. Komuniciranje je v teh primerih prevelik zalogaj za zdravnika v stiski – nujno potrebuje komunikacijsko pomoč, strokovno pomoč predstojnika in zaščito vodstva. Prizadeti strokovnjaki, ki takšne pomoči ne dobijo, se množično zatekajo v defenzivno medicino in absentizem, odnosi se krhajo, zaupanja in pripadnosti je vse manj, vodstva pa sporočajo, da je za paciente poskrbljeno. Prosim, ne pozabite poskrbeti tudi za zaposlene.

Prvič objavljeno v Medicini danes, december 2011 

Piše: Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateški in krizni management, direktorica podjetja Urednica, d.o.o.

 

Ranjeni odnosi? Težave v kolektivu? Izzivi vodenja in dela z ljudmi? Najhitrejša pot do nas:  041 773 540, info@urednica.si 

Pri povzemanju naših strokovnih vsebin, prosimo, navedite vir in povezavo.